Kdo smo, od kje in kdaj smo prišli?

Avtorja: Marjeta Manfreda Vakar in Darko Vrečko

Prispevek je bil napisan na povabilo urednice lista Istrske teme. Ker se zaključki v njem niso skladali z uredniško politiko glede prihoda ali neprihoda dela naših prednikov tudi v zgodnjem srednjem veku, so objavo v zborniku zavrnili. V celoti ga objavljam tukaj. Je poljudno napisan, zato v njem genetske skupine niso podrobno predstavljene in opisane. Več o njih lahko najdete v drugih prispevkih na tej strani. 

Genetsko sledenje

Uvod                                              

Genetski zapisi so v zadnjih desetletjih postali pomemben vir raziskovanja preseljevanja človeštva, izvora posameznih ljudstev in njihove prazgodovine in zgodovine. V povezavi s tovrstnimi študijami omenjava nekaj avtorjev in njihova dela o slovenski in evropski DNK, ki bi lahko bila zanimiva v povezavi z naselitvami naših prednikov na območje današnje Slovenije in zamejstva. V študijah so rezultati na osnovi dednih zapisov, ki se dedujejo: samo z očeta na sina, gre za zapise iz območja kromosoma Y, kjer ne prihaja do novih kombinacij dednega materiala, v prispevku jih zaradi poenostavljanja navajava kot »moški«, samo z matere na sina in hčer, mitohondrijski zapisi, torej »ženski«, in zapisi iz nespolnih kromosomov, ki jih uporabljamo tudi za odkrivanje podobnosti in sorodstva po vseh naših predniških linijah – avtosomska DNK.

Moški zapisi v Sloveniji

Danes je več kot polovica slovenskih moških dednih zapisov v genetskih skupinah R1a in R1b, ki sta izvorno praindoevropski. Prva skupina obsega malo manj kot dve petini, druga pa petino vseh zapisov pri nas. Prva prevladuje v vzhodni Evropi in tudi pri nas, druga pa v zahodni Evropi. Nekaj več kot četrtina je evropsko staroselskih. Gre za skupine, ki imajo skupno vejo, genetsko skupino I, ki je nastala v Evropi po prihodu z Bližnjega Vzhoda v stari kameni dobi in ki so jo imeli ljudje, ki so govorili stare evropske jezike neindoevropskega izvora. Ostale so prišle v Evropo v srednji in mlajši kameni dobi pa tudi kasneje. Te glavne skupine so nastale pred več deset tisoč leti na različnih koncih sveta. Večina v Aziji, I v Evropi, E pa najverjetneje v Afriki. Zagotovo je najmanj 95% vseh slovenskih moških zapisov v številnih podskupinah, ki so veliko mlajše. Žal v edino slovensko študijo[1], ki je testirala označevalce SNP, s katerimi lahko zares potrdimo neko podskupino, niso vključili vseh označevalcev, za katere predvidevava, da so med moškimi zapisi v Sloveniji pogosti. Kljub tej pomanjkljivosti pa je študija pokazala, da je več kot štiri petine slovenske R1b v treh podskupinah. Prva je nastala morda v Armeniji pred  približno šestimi tisočletji, drugi dve pa pred štirimi tisočletji in pol morda na prostoru današnje Nemčije ali Francije in na območju Alp[2]. Največ R1b so našli v severni Primorski. V študiji izračunana starost današnjih moških dednih zapisov v Sloveniji je morda previsoka – za eno izmed treh omenjenih podskupin navajajo devet tisoč let – , kot trdijo Rozhanskii in sodelavci[3] in Manfreda, Vrečko.[4] Ugotovili so tudi, da so skoraj vsi slovenski I2a zapisi v podskupini, ki je značilna za Balkan in vzhodno Evropo. Eupedija[5] navaja, da je večina vzhodnoevropske in tudi južnoslovanske (ne vem ali je vključena tudi slovenska) I2a še v neki podskupini že omenjene podskupine in da je nastala pred pet tisoč leti. Ker so bile nekatere genetske linije pretrgane in tudi zaradi drugih razlogov, je njena starost danes za polovico nižja. Perdih[6] temu posrečeno pravi učinek mlaja, okleščeno drevo. V preteklosti je že obstajalo deblo in na njem veje, ki pa so zaradi različnih razlogov izumrle in jih danes, ko gledamo na mlaj z vršičkov vej, ne vidimo. Če je pravilna Klyosova metoda,[7] potem velika večina današnjih slovenskih moških dednih zapisov znotraj podskupin, ki so najpogostejše v vzhodni Evropi in na Balkanu, povprečno ne presega starosti tri tisoč let, prav tako ne tisti iz skupine I1, ki jo je danes največ na severu Nemčije in v Skandinaviji, čeprav so kot skupine same po sebi, kot pogosto opozarja Perdih, verjetno starejše. Slovenski zapisi iz genetskih skupin, ki so v Evropo prišli v mlajši kameni dobi s poljedelci in pastirji, so starejši. Drugi študiji, Underhill in sodelavci[8] kažeta, da so vsi slovenski moški zapisi skupine  R1a v evropski in ne azijski veji. Evropska veja je po njihovem nastala pred šestimi tisočletji verjetno nekje nad Črnim morjem. Rozhanskii in sodelavci[9] menijo, da je današnja R1a, tudi slovenska, mešanica različnih podskupin, da pa je genetski »prstni odtis« slovenske in hrvaške R1a mlajša baltsko karpatska podskupina, ki je danes stara dva tisoč petsto let, slovenska približno tisoč šesto let.[10] Nastala naj bi – kje se še ne ve – najverjetneje severovzhodno od nas pred malo več kot tri tisoč leti.[11]

Ženski zapisi v Sloveniji

Okoli dvajset odstotkov evropskih in tudi slovenskih ženskih dednih zapisov je v skupinah, ki so bile v Evropi že v stari kameni dobi, ostali so iz kasnejših obdobij[12]. Pri nas je največ ženske skupine H, čez dve petini. Tudi v Evropi ta skupina prevladuje. Geografsko je zelo razpršena. Posebej zanimiva za nas je neka druga genetska skupina, ki jo je tudi v evropskem merilu zelo veliko na Primorskem,[13] in deloma Dolenjskem in v kateri Zupan in sodelavci[14] vidijo možno povezavo s sredozemsko kulturo kardijske keramike zgodnjega obdobja mlajše kamene dobe in kontinuiteto nekaterih ženskih genetskih linij od takrat do danes. Veliko slovenskih ženskih dednih zapisov je vsaj na visoko spremenljivih območjih DNK enakih ali podobnih zapisom, ki so značilni tudi za druga slovanska ljudstva.[15]

Genetska sorodnost z drugimi narodi po moški in ženski strani

Battaglia in sodelavci[16] so primerjali moške dedne zapise iz nekaterih držav jugovzhodne Evrope in našli slovenskim najbližje na Madžarskem, v BiH, Hrvaški, Ukrajini in na Češkem. Petrejcikova in sodelavci[17] so primerjali moške zapise iz Slovaške in drugih slovanskih držav. Pokazali so, da so Slovakom najbližji Rusi, Poljaki in Slovenci. Manfreda, Vrečko[18] sva največ enakih krajših moških zapisov iz Slovenije našla na Poljskem, največ ljudi, ki jih nosi, pa na Češkem, Hrvaškem in Slovaškem. Največ enakih  krajših in podobnih daljših slovenskih zapisov R1a in I2a skupaj sva našla v Rusiji in na Poljskem, R1a tudi na Češkem in v Nemčiji, I2a tudi v Ukrajini in na Balkanu, R1b in I1 v Nemčiji, Belgiji, Angliji in na Irskem, R1b tudi v Italiji in I1 tudi na Švedskem.[19] Vodopivec[20] je pisal o koreninah zahodnih in južnih Slovanov. V poglavju o genetskih sledeh je zaključil, da je naša genetska struktura najbližja Čehom, Poljakom in Slovakom. Rebala in sodelavci[21] so ob proučevanju moških zapisov iz mnogih slovanskih držav ugotovili, da so Slovenci in zahodni Hrvati bolj podobni zahodnim in vzhodnim Slovanom kot južnim. Stevanović in sodelavci[22] so izračunali podobnosti med moškimi zapisi Srbov, zahodnih Hrvatov, Bošnjakov in Slovencev in ugotovili, da slovenski odstopajo od ostalih. Zupan in sodelavci[23] so ugotovili, da so Slovenci po moških in ženskih dednih zapisih najbolj sorodni Slovakom in Čehom. Malyarchuk in sodelavci[24] so slovenske ženske zapise primerjali z bošnjaškimi in nekaterimi drugimi v Evropi. Ugotovili so, da so Slovenkam najbolj sorodne Rusinje in Poljakinje, nekoliko manj Bolgarke in Romunke, manj Bošnjakinje, še manj Albanke in Grkinje in najmanj Italijanke.

Avtosomska DNK v Sloveniji

Do danes nisva zasledila nobene študije o slovenski avtosomski DNK. Na spletni strani GEDmatch.com[25] so na voljo modeli, ki posamezniku prikažejo deleže »posameznih pokrajin, držav, območij, ljudstev« v njegovi avtosomski DNK. V bistvu gre za genetske kombinacije, ki so na teh območjih ali pri ljudstvih najbolj pogoste. V najini bazi imava do sedaj podatke samo za deset Slovencev in Slovenk. Kot primer prikazujeva dva modela. Prvi, Punt DNAL K12 ancient, vsebuje kategorije, ki se nanašajo na prazgodovino. Drugi model spada v sistem FTDNA, eno od vodilnih podjetij za komercialno testiranje DNK, in se nanaša na sedanjo DNK.[26] Punt DNAL K12 ancient: Od tretjine do slabe polovice smo potomci lovcev in nabiralcev, do tretjine anatolskih poljedelcev iz mlajše kamene dobe, do četrtine smo potomci kavkaških lovcev in nabiralcev, do dvajsetine imamo enakih dednih kombinacij, kot jih imajo na Bližnjem Vzhodu, še manj kot domorodna ameriška plemena in ljudje v Sibiriji, v južni in vzhodni Aziji, Oceaniji, Beringiji, Podsahari in najmanj kot južnoafriški lovci in nabiralci.. To seveda ne pomeni, da smo delno tudi Indijanci in podobno, temveč, da imamo tako Slovenci kot Indijanci prednike iz paleolitske populacije, ki je pred štiriindvajset tisoč leti živela na vzhodu današnje Sibirije in iz katere izvirajo tudi nekateri pripadniki stare evrazijske Jamne kulture. Ta model omogoča tudi izračun najmanjše genetske razdalje od analiziranih prazgodovinskih vzorcev iz več kot petinpetdesetih najdišč v Evropi in Aziji. Deset slovenskih vzorcev ima najmanjšo genetsko razdaljo, ko jih primerjamo s štirimi prazgodovinskimi vzorci skupaj, kar pomeni, da imamo daljne prednike iz več različnih kultur.

Vse kaže, da smo od vseh do sedaj! testiranih prazgodovinskih prebivalcev Evrazije še najbolj povezani – vzorcev iz slovenskih, hrvaških, itd, arheoloških najdišč še nimamo – z ljudmi, ki so v bronasti dobi živeli v kulturi Sintaša na severu Kaspijskega morja in nad njim, v kulturi trakaste keramike na Švedskem in v Nemčiji, v kulturi Remedello na severu Italije, v mlajši kameni dobi na prostoru današnje Nemčije in Madžarske, v srednji in mlajši kameni dobi in bakreni dobi pa na Iberskem polotoku. Ne pozabimo, da je bilo na Iberskem polotoku eno izmed ledenodobnih zatočišč, iz katerega so se ljudje po otoplitvi naseljevali tudi proti vzhodu.

Model FTDNA: od dveh petin do tri četrtine naših  genetskih kombinacij je najbolj podobnih vzhodnoevropskim, do četrtine zahodno in srednjeevropskim, do tretjine južnoevropskim, do malo več kot četrtine skandinavskim, do šestine anatolskim in enako finskim in severno sibirskim genetskim kombinacijam. Razlike med posamezniki so pri velikosti južnoevropske in skandinavske komponente zelo velike, saj je razpon od nič do tretjine pri prvi in od nič do nekaj čez četrtino pri drugi.

Kdaj in od kje?

Budja[27] je na podlagi genetskih raziskav pisal o izvoru današnjih Evropejcev in o času naselitve njihovih prednikov na kontinentu. Meni, da večjega pritoka ljudi v času mlajše kamene dobe z Bližnjega vzhoda v Evropo, in torej tudi v Slovenijo, ni bilo in da smo v glavnem potomci Evropejcev iz stare kamene dobe. Meniva, da – čeprav poljedelci niso prišli z Bližnjega Vzhoda, prišli so namreč iz Anatolije[28] – ga je zavedlo staro prepričanje, da je bila glavnina moške genetske skupine R1b, ki danes močno prevladuje na zahodu, v Evropi že od stare kamene dobe dalje, kar so novejše genetske študije ovrgle[29]. Haak in sodelavci[30] so prepričani, da so indoevropska ljudstva, ki so v bronasti dobi masovno prodrla v Srednjo Evropo, prišla iz pontsko kaspijskih step. Na osnovi avtosomske DNK so našli tesno genetsko povezavo med nosilci kulture Jamna in kulture trakaste keramike z arheološkega najdišča v Nemčiji ter sedanjimi prebivalci Evrope in potrdili teorijo arheologinje Marije Gimbutas[31], ki trdi, da je domovina Praindoevropejcev v pontsko kaspijskih stepah.

 

haak_et_al_fig_3

Slika 1:  Predniki v naši avtosomski DNK. (Haak_et_al_Fig_3) [9].

Poleg tega so v nekih drugih študijah v nahajališčih Jamne kulture in Kulture trakaste keramike našli skorajda izključno dedne zapise iz genetskih skupin R1b in R1a[32], ki danes v Evropi prevladujeta, prva na zahodu (Škotska 72%), druga na vzhodu (Poljska 57%).[33] Tudi Allentoft in sodelavci[34] ugotavljajo, da je prišlo v bronasti dobi do množičnih preseljevanj in da se je demografska struktura tako v Evropi kot v Aziji občutno spremenila.

Na spletu so zbrani podatki[35] o skoraj tristo moških in ženskih genetskih zapisih iz arheoloških najdišč iz časa od stare kamene dobe do srednjega veka in kasnejših obdobij. Več kot tri četrtine jih je starih več kot dva tisoč let, od tega jih je polovica iz obdobij pred bakreno dobo. Najstarejšo moško R1b v Evropi so do sedaj našli prav blizu nas, v pokrajini Veneto, v mestu Belluno. Stara je okoli enajst tisoč let, gre pa za podskupino, ki je blizu začetka debla in še ni v veji, iz katere izhajajo skorajda vse evropske R1b podskupine. Kako in kdaj je prišla sem, se ne ve. Veliko najstarejših R1b so našli v Rusiji, tudi drugo najstarejšo v Evraziji, v Samari. Stara je več kot sedem tisoč let in pol. Izven Rusije so za pol tisočletja mlajšo našli v Španiji in spada v podskupino, ki je iz Azije, morda iz časa malo pred mlajšo kameno dobo ali na njenem začetku, šla v Afriko in je v Španijo prišla od tam. Približno štiri tisoč let in pol stari R1b so našli tudi na Poljskem in Madžarskem. Najstarejšo R1a v Evropi so našli v Rusiji blizu Finske. Stara je okoli osem tisoč let in pol. V Rusiji so jo našli še v veliko starokamenodobnih vzorcih. Izven Rusije so dve najstarejši R1a našli v Nemčiji. Prva je stara med štiri tisoč let in pol do malo manj kot pet tisoč, druga okoli štiri tisoč let in pol. Približno enako staro, tja do dva tisoč let in pol, so našli tudi na Danskem. Zgoraj zapisano nasprotuje trditvi Antona Perdiha[36], da je skupina R1a v Sloveniji prisotna že devet tisoč let in se pri tem sklicuje na raziskave Klyosova[37], ki je izračunal čas do skupnega prednika R1a na Balkanu na to starost. Kar nekaj študij je našlo na Balkanu veliko genetsko raznolikost, zaradi česar je izračunana starost genetskih skupin višja, vendar je ta bolj verjetno posledica velikega števila najrazličnejših priseljevanj v ta prostor, med njimi tudi tistih z različnimi podskupinami R1a. Večina te skupine na Bližnjem Vzhodu je v stranskih vejah azijske podskupine, ki je v Evropi ni,[38] zato evropska ni mogla priti na Balkan od tam, kot nekateri trdijo. Poleg tega obstaja tesna povezava med severovzhodno evropsko avtosomsko komponento in R1a skupino. Te avtosomske komponente[39] do sedaj niso zasledili v nobenem vzorcu evropskih poljedelcev, tudi Otzi je nima in ne sedanji prebivalci Sardinije, ki večinoma izvirajo iz mediteranskih poljedelcev.[40] Genetske študije nasprotujejo tudi Vodopivčevi tezi[41], da so jezikovni predniki Slovencev kot poljedelska ljudstva poselila Srednjo Evropo od šestega do osmega tisočletja pred našim štetjem. Slovenščina je indoevropski jezik, ki je ohranil zelo veliko podobnosti s staro vedskim jezikom, ki so ga govorili hindujski svečeniki, in je tudi indoevropski. Z Indoevropejci sta povezani predvsem genetski skupini R1a in R1b, ki pa sta v Evropo prišli v bronasti dobi z ljudstvi iz pontsko kaspijskih step. Za evropske poljedelce, ki so prišli v mlajši kameni dobi iz Anatolije.[42] je značilna genetska skupina G2a. Za slovanska ljudstva danes, predvsem na Balkanu, relativno veliko pa tudi za slovanska ljudstva drugje, je značilna tudi skupina I2a. Glede na to pa, da ne skupine I, ne I2a, v Indiji ni, je torej edina genetska skupina, ki jo lahko povežemo s staro slovenščino, moška R1a. Evropejci smo tako potomci ljudi, ki so se z Bližnjega Vzhoda, še prej pa iz Afrike, podali na pot v dveh večjih zaporednih selitvah v stari kameni dobi in dosegli skrajne kotičke evropske celine in njenih otokov.[43] Smo tudi potomci poljedelcev, ki so preko egejskega območja prišli iz Anatolije in ne z Bližnjega Vzhoda[44] in potomci ljudi, ki so v bronasti dobi prišli s pontsko kaspijskih step, in ki so s seboj prinesli jezik, ki je postal osnova tudi našemu materinemu jeziku, slovenščini.[45] Genetske raziskave potrjujejo Jožeta Škulja,[46] ki trdi, da so naši predniki do prevzema poljedelstva v mlajši kameni dobi živeli še skupaj s predniki Indo-Arijcev, ki pa da jih ne moremo umestiti v naše kraje. Trdi tudi, da tesne genetske in jezikovne sorodnosti med Indo-Arijci in Slovani izvirajo iz dobe pred kmetijstvom. V Evropi so bili naši predniki torej že pred več deset tisoč leti, kaj pa v Sloveniji? Kaj nam lahko o tem pove genetika, če sploh lahko kaj? Zadnje študije pritrjujejo temu, da so se naši predniki veliko selili in da nismo zgolj potomci enega ljudstva, ki naj bi prebivalo na območju Slovenije že deset ali pet tisoč let. Ob tako pomanjkljivih podatkih, ki jih imamo o sedanji slovenski DNK, prazgodovinskih pa sploh še nimamo, pa je na osnovi genetike težko komentirati selitve na naših tleh v zadnjih treh tisočletjih.

Kljub temu sva poskušala napraviti, kar sva trenutno lahko. Uporabila sva najino bazo slovenskih moških dednih zapisov in jih z metodo, ki jo je uporabil Sykes[47], primerjala z vsemi razpoložljivimi podatki v spletni bazi Ysearch.org.[48] Na osnovi STR označevalcev – kratkih parnih ponovitev motivov osnovnih gradnikov molekule DNK – , ki sva jih imela, sva izračunala, da bi se lahko polovica moških prednikov Slovencev na tem prostoru naselila v času bronaste in železne dobe. Zadnji naselitveni val v zgodnjem srednjem veku pa bi tudi lahko prispeval veliko moških genov današnjih Slovencev. Nekaj dednih zapisov je v starih genetskih skupinah, kar kaže, da bi lahko peščica moških prednikov današnjih Slovencev na tem prostoru živelo tudi že pred bronasto dobo. Zavedava pa se, da lahko samo testiranje SNP označevalcev – razlike med istovrstnimi zaporedji posameznih osnovnih gradnikov molekule DNK – določi, potrdi ali ovrže oceno, da nek dedni zapis spada v neko podskupino. Ko bi slovensko DNK testirali na osnovi teh označevalcev, bi lahko določili njene podskupine, pod podskupine itd, njene najmlajše veje umestili bližje sedanjemu času ter tako opazovali njihovo prisotnost in gibanje na svetovnem globusu v različnih zgodovinskih obdobjih. Eupedija[49] navaja, da Južni Slovani izvirajo iz zahodne Ukrajine in da je vsa tako imenovana dinarska I2a, kamor spada tudi slovenska, v podskupini I-L147.2, ki naj bi se pred tisoč devetsto leti zelo hitro razširila po prostoru. Navajajo tudi, da je večina dinarskih dednih zapisov iz te podskupine tudi še v eni izmed njenih podskupin, ki naj bi bila danes stara tisoč osemsto let, nastala pa naj bi nekoliko prej, pred dva tisoč tristo leti. Slovenska naj bi bila skoraj vsa v severno dinarski skupini, južno hrvaška pa v južno dinarski. Do cepitve dinarske skupine na severno in južno naj bi prišlo pred približno tisoč devetsto leti.[50] Zadnje selitve skupine R1a in I2a bi lahko potekale s severovzhoda, slednje deloma tudi z jugovzhoda, selitve skupine R1b bi lahko potekale s severa in zahoda, skupine I1 pa s severa.[51] Jože Škulj[52] je sklepal, da predniki današnjih Slovencev v zgodovinski dobi niso prišli izza Karpatov, ker pri nas nimamo Y-DNK skupine N, ki je med Slovani pogosto prisotna v Rusiji, v manjših odstotkih pa tudi na Poljskem in v Ukrajini, v slednji pet odstotkov. Vendar pa so N skupino kasneje, res da pogosto še ne v odstotku ali dveh, našli tudi na drugi strani Karpatov: v Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem, Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji in podobno. V Sloveniji, Italiji, Grčiji, Albaniji in na Kosovu pa je do sedaj res še niso zasledili.[53] Pred pet tisoč leti je skupina N zagotovo bila v Rusiji, saj so jo našli v vzorcu z arheološkega nahajališča.[54] Na Eupediji[55] navajajo, da je skupina R1a absorbirala del N skupine in jo kasneje v manjših deležih zanesla v Vzhodno in Srednjo Evropo.

Rootsi in sodelavci[56] so primerjali deleže Y-DNK skupin v različnih evropskih državah. Opazili so, da je delež genetske  skupine I v Sloveniji bistveno višji kot v severni Italiji. Podobno so opozorili na izraziti padec deleža skupine I2a med Slovenijo in severno Italijo Peričić in sodelavci.[57] To sta še dva pokazatelja, da lahko to skupino povežemo tudi s Slovani. Rebala in sodelavci[58] so za pradomovino Slovanov določili srednji Dnjeperski bazen. Battaglia in sodelavci[59] so našli največjo pestrost dednih zapisov skupine I-M423 na prostoru današnje Ukrajine, starost skupine pa so ocenili na okoli sedem tisoč osemsto let. Eupedija[60] navaja, da so nekatera staroslovanska plemena v srednjem veku zapustila Ukrajino, dosegla Poljsko, šla naprej na Slovaško in v Slovenijo in s seboj prinesla tudi veliko I2a in R1a skupine. Keramika, najdena v bližini Murske Sobote in v Podravju, prav tako napeljuje k sklepu, da so se na območje današnje Avstrije in Slovenije naseljevali z današnje Moravske in Slovaške.[61] Novačkova in sodelavci[62] so raziskali moški R1a in R1b genetski skupini na Slovaškem in sklepajo na nedavno poselitev območja. Spomnimo ponovno, da je Zupan[63] odkril največjo genetsko sorodnost Slovencev s Slovaki. Še težje je iz sedanjih podatkov o slovenski ženski DNK ugotavljati, kdaj so se na tem območju prvič naselile naše prednice. Več kot tisoč vzorcev iz arheoloških najdišč[64] in izračuni do skupnega prednika sedanjih evropskih ženskih genetskih skupin kažejo, da približno štirih petin slednjih v času starejše in srednje kamene dobe v Evropi še ni bilo. Potomke nekaterih žensk, ki so se naselile na prostoru današnje Slovenije kmalu po zadnji ledeni dobi, bi se tukaj lahko ohranile vse do danes.[65] V petem tisočletju se na prostoru Španije in Nemčije že začenjajo pojavljati dedni zapisi skupine H, ki danes v Evropi in tudi v Sloveniji prevladuje, čeprav je bilo tedaj, vsaj na območju sedanje Madžarske in Hrvaške, v najdiščih starčevske kulture prisotnih veliko več dednih zapisov iz drugih skupin.[66] Med njimi je J1c, ki jo je danes resnično presenetljivo veliko na območju severne Primorske, to je več kot za četrtino in največ v Evropi![67]

Najstarejši evropski dedni zapis iz te skupine do sedaj so našli na Madžarskem in je star sedem tisoč šesto let. Na območju Slovenije bi se po izračunih[68] lahko naselila tudi že pred približno šest tisoč leti in pol. Zupan in sodelavci[69] jo pri nas povezujejo s sredozemsko kulturo kardijske keramike iz zgodnje mlajše kamene dobe na Krasu. Najstarejša keramična najdba iz tega obdobja na tem prostoru je stara osem tisoč sedemsto let.[70] Praindoevropska stepska ljudstva z vzhoda[71] in kasnejše migracije so k nam prav tako prinesla veliko novih ženskih dednih zapisov iz glavnih skupin, ki so sicer že bile v Evropi[72]. In kaj nam o evropskem preseljevanju v zadnjih dveh tisočletjih ponujajo raziskave avtosomske DNK? Hellenthal s sodelavci[73] je odkril podobno genetsko mešanje v šestih vzhodno evropskih narodih, in sicer naj bi se to zgodilo pred tisoč šesto do tisoč leti. To so povezali z zgodovinskimi dogodki v tistem času, tudi s slovanskimi selitvami, ki naj bi po njihovem, mimogrede, imele močan vpliv tudi na sedanjo genetsko strukturo Grkov. Študija zahodno evrazijske avtosomske DNK[74] tudi kaže na preseljevanje in mešanje prebivalstva znotraj sedanje Evrope v tistem času, natančneje, pred tisoč sedemsto do osemsto leti. Ta študija kaže tudi na večji ali manjši genetski vpliv slovanskega preseljevanja na ljudstva, ki sedaj živijo v Vzhodni in Srednji Evropi ter na Balkanu.

dna-admix-po-kr-crop

Slika 2: Genetski tokovi v prvem in drugem tisočletju našega štetja v Zahodni Evraziji. (Busby,  Figure C) [6].

Slovenija, Slovaška, Češka in Avstrija niso bile vključene v študijo, vključene pa so bile Madžarska, Hrvaška, Poljska, Ukrajina, Bolgarija, Rusija in tako naprej. Ker nismo izolirani otok sredi evropskih preselitvenih valov, se lahko naslonimo tudi na te podatke in predvidevamo, da do neke mere veljajo tudi za sedanje slovensko ozemlje.

Na podlagi dosedanjih genetskih analiz ne moremo ugotoviti, kakšno je bilo številčno razmerje med romaniziranimi staroselci in staro slovenskimi prišleki. Kaj torej o tem pravijo drugi, arheologi in zgodovinarji? Kahl[75] meni, da je bilo v Karantaniji na dvaindvajset tisoč kvadratnih kilometrih približno petdeset tisoč obojih, polovica naj bi bila staroselcev in polovica prišlekov. Bogo Grafenauer[76] trdi, da je bilo po naselitvi na celotnem vzhodnoalpskem področju na šestdeset tisoč kvadratnih kilometrih precej več Slovanov kot Romanov, vseh naj bi bilo od sto petdeset do dvesto tisoč, od tega staroselcev nekaj deset tisoč. Szameit[77] pa nasprotno trdi, da so Slovani ob prihodu v vzhodnoalpski prostor predstavljali manjšino prebivalstva, ki je asimilirala romansko večino. Sergij Vilfan[78], čigar oceno je sprejel tudi Štih,[79] sicer ni navedel razmerja med staroselci in novoselci, je pa zapisal, da je tedaj na ozemlju današnje Slovenije živelo dvajset tisoč ljudi. Štih domneva, da se je del starega prebivalstva pred prodirajočimi prišleki skoraj gotovo umaknil proti zahodu, v bizantinsko Istro in langobardsko Furlanijo[80] in zavrača možnost, da bi staroselsko prebivalstvo preživelo konec antike kot temeljni sestavni del kasnejših Slovencev.[81] Ljudje so svoje domove začeli množično zapuščati sicer že veliko prej. Že v prvi polovici petega stoletja so bila nižinska podeželska bivališča skorajda v celoti zapuščena, saj so se ljudje zaradi varnosti umaknili v višje predele.[82] Tudi v mnogih mestih naj bi se zadrževali le občasno, če sploh. Kasneje so nekateri zbežali tudi od tam, nekateri pa so ostali in se zlili s prišleki.[83] Tistih, ki so ostali, ni bilo tako malo, kot so nekateri še do nedavna mislili.

Zaključek

Genetske študije potrjujejo mešani izvor današnjih Slovencev. Smo potomci evropskih lovcev in nabiralcev iz stare kamene dobe,[84] poljedelcev, ki so v mlajši kameni dobi prišli iz Anatolije in kavkaških lovcev in nabiralcev, ki so se še pred indoevropskimi selitvami v bronasti dobi na vzhodnih stepah zlili s tamkajšnjimi lovci in nabiralci (s sledovi severno vzhodno azijske komponente)  in z manjšino poljedelcev, ki je v mlajši kameni dobi prečkala Kavkaz in dosegla stepska ljudstva. Znotraj celine smo se preseljevali tudi še v prvem tisočletju našega štetja in kot kaže, smo današnji Slovenci in Slovenke potomci tako tedanjih romaniziranih staroselcev – bolj vzhodno živečih Karnov, Venetov pa Japodov, Histrov, raznih noriških ljudstev in  ostalih – ter novih slovenskih prišlekov. Genetsko smo najbolj podobni Slovakom. Za bolj natančno poznavanje naše preteklosti pa bi bilo potrebno analizirati večje število daljših slovenskih moških dednih zapisov, njihove SNP označevalce,  mitohondrijsko DNK v celoti in avtosomsko DNK. Morali bi tudi čim bolje genetsko raziskati arheološka najdišča iz vseh prazgodovinskih dob pa vse do srednjega veka v Sloveniji in zamejstvu in rezultate primerjati s tistimi od drugod. Morda nam bodo v prispevku omenjene študije v spodbudo, da se raziskovanja lotimo tudi sami in ne čakamo le na to, kaj bodo o nas odkrili drugi.

Viri:

[1] Zupan A., “Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in Mitohondrijske DNK”, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014.

[2] http://www.eupedia.com/europe/Haplogroup_R1b_Y-DNA.shtml in https://www.yfull.com/tree/R1b/.

[3] Rozhanskii I.L. et al. (Klyosov), “Mutation Rate Constants in DNA Genealogy (Y Chromosome)”, Advances in Anthropology, 2011, št.1 (2), str. 26-34.

[4] Manfreda V. M., Vrečko D., “Analiza Y-dnk haplotipov Slovencev”, Referat predstavljen na 11. mednarodni konferenci Izvor Evropejcev, Ljubljana, 2014. Tekst objavljen na spletu: https://sloveniadna.files.wordpress.com/2014/06/manfreda-vakar-vrec48dko-izvor-evropejcev-2014-spletna-verzija2.pdf.

[5] http://www.eupedia.com/europe/Haplogroup_I2_Y-DNA.shtml.

[6] Perdih A., “Izvor Slovencev in drugih Evropejcev, Jutro, Ljubljana”, 2013, str. 24-25.

[7] http://aklyosov.home.comcast.net/Kilin-Klyosov TMRCA 111 ver 1.xlsb.

[8] Underhill P.A. et al., “Separating the post-Glacial coancestry of European and Asian Y chromosomes within haplogroup R1a”, European Journal of Human Genetics, 2010, št.18, str. 479-484. Underhill P.A. et al., “The phylogenetic and geographic structure of Y-chromosome haplogroup R1a”, European Journal of Human Genetics, 2014, št.23. str. 124-131.

[9] Rozhanskii I.L. et al. (Klyosov), “Haplogroup R1a, Its Subclades and Branches in Europe during the Last 9000 Years, ” Advances in Anthropology, 2012, št.2 (3), str. 139-156.

[10] Glej op. 4, prav tam.

[11] https://www.yfull.com/tree/R1a/.

[12] https://www.ancestraljourneys.org/ancientdna.shtml.

[13] Manfreda V. M., Slovenski DNK bazen znotraj Balkana in Evrope, Drevesa, 2012, št.1, str. 29-37.

[14] Glej op. 1, prav tam in Zupan A. et al., “The paternal perspective of the Slovenian population and its relationship with other populations”, Ann. Hum. Biol., 2013, št. 40 (6), str. 1-12.

[15] Glej op. 13, prav tam.

[16] Battaglia V. et al., “Y-chromosomal evidence of the cultural diffusion of agriculture in southeast Europe”, European Journal of Human Genetics, 2008, str. 1-11.

[17] Petrejcikova E. et al., “The genetic structure of the Slovak population revealed by Y-chromosome polymorphisms”, Anthropological Science, 2010, št. 118 (1), str. 23-30.

[18] Manfreda V. M., Vrečko D., “Slovenija v DNK bazenu sveta. Zbornik 8. mednarodne konference Izvor Evropejcev”, Jutro, Ljubljana, 2010, str. 29-51.

[19] Glej op. 4, prav tam.

[20] Vodopivec V., “Korenine zahodnih in južnih Slovanov”, Zbornik Mednarodnega posveta Sledovi evropske preteklosti, 2003, str. 203-223.

[21] Rebala K. et al., “Y-STR variation among Slavs: evidence for the Slavic homeland in the middle Dnieper basin”, Journal of Human Genetics, 2007, št. 52, str. 406-414.

[22] Stevanović M. et al., “Human Y-specific STR haplotypes in population of Serbia and Montenegro”, Forensic Sci Int., 2007, št.171 (2-3), str. 216-221.

[23] Glej op. 14, prav tam in Zupan A. et al., “The paternal perspective of the Slovenian population and its relationship with other populations”, Ann. Hum. Biol., 2013, str. 1-12.

[24] Glej op. 18, prav tam.

[25] https://www.gedmatch.com/.

[26] https://www.familytreedna.com/.

[27] Budja M., “Who are the Europeans?”, Zbornik 5. mednarodne konference Izvor Evropejcev, 2007, str. 7-26.

[28] Lazaridis et al. “The genetic structure of the world’s first farmers, Nature, 2016, št. 536, str. 419-424.

[29] Busby B. J. George et al., “The peopling of Europe and the cautionary tale of Ychromosome lineage R-M269”, Proceedings of royal society, Biological sciences, 2012, št. 279, str. 884-892. Myres N.M. et al., “A major Y-chromosome haplogroup R1b Holocene era founder effect in Central and Western Europe”, European Journal of Human Genetics, 2011, št. 19, str. 95-101.

[30] Haak W. et al., “Massive migration from the steppe was a source for Indo-European language in Europe”, Nature, 2015, št.522, str. 207-211.

[31] https://sl.wikipedia.org/wiki/Marija_Gimbutas.

[32] Glej op. 12, prav tam in http://www.eupedia.com/genetics/haplogroups_of_bronze_age_proto-indo-europeans.shtml.

[33] http://www.eupedia.com/europe/european_y-dna_haplogroups.shtml.

[34] Allentoft M. E. et al., “Population genomics of Bronze Age Eurasia”, Nature, 2016, št. 522, str. 167-172.

[35] Glej op. 12, prav tam.

[36] Glej op. 6, prav tam.

[37] Glej op. 9, prav tam.

[38] Glej op. 8, prav tam.

[39] http://www.eupedia.com/europe/Haplogroup_R1a_Y-DNA.shtml.

[40] Glej op. 28, prav tam.

[41] Glej op. 20, prav tam.

[42] Glej op. 12 in 28, prav tam.

[43] Fu Q. et al., “The genetic history of Ice Age Europe”, Nature, 2015. Tekst v celoti na spletu:  http://genetics.med.harvard.edu/reichlab/Reich_Lab/Welcome_files/FuQ_nature17993.pdf.

[44] Glej op. 28, prav tam.

[45] Glej op. 30 in 34, prav tam.

[46] Škulj J. et al., “Linguistic and genetic correspondences between Slavs and Indians (Indo-Aryans) provide insights into their pre-history”, Zbornik Mednarodnega posveta Sledovi evropske preteklosti, Jutro, 2004, str. 43-73.

[47] Sykes B., “Saxons, Vikings, and Celts: The Genetic Roots of Britain and Ireland”. W.W. Norton and Company, New York, 2007.

[48] http://www.ysearch.org/.

[49] Glej op. 5, prav tam.

[50] https://www.yfull.com/tree/I-M423/.

[51] Glej op. 4, prav tam.

[52] Škulj J., “Y-chromosome Frequencies and the Implications on the Theories Relating to the Origin and Settlement of Finno-Ugric, Proto -Hungarian and Slavic Populations”, Zbornik 5.  mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana, 2007, str. 27-42.

[53] Glej op. 33, prav tam.

[54] Glej op. 12, prav tam.

[55] http://www.eupedia.com/europe/Haplogroup_R1a_Y-DNA.shtml in

http://www.eupedia.com/europe/Haplogroup_N1c_Y-DNA.shtml.

[56] Rootsi S. et al., “Phylogeography of Y-Chromosome Haplogroup I Reveals Distinct Domains of Prehistoric Gene Flow in Europe”, Am. J. Hum. Genet., 2004, št.75 (1), str.128-137.

57 Peričić M. et al., “High-Resolution Phylogenetic Analysis of Southeastern Europe Traces Major Episodes of Paternal Gene Flow Among Slavic Populations”, Oxford Journals, Mol. Biol., 2005, št. 22, str. 1964-1975.

 58 Glej op. 21, prav tam.

59 Glej op. 16, prav tam.

60 Glej op. 5, prav tam.

[61] Bratož Rajko, “Med Italijo in Ilirikom”, Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana, 2014, str. 569-582.

[62] Novackova J. et al., “The place of Slovakian paternal diversity in the clinal European landscape”, Annals of Human Biology, 2014, št. 42, str. 511-522.

[63] Glej op. 1, prav tam.

[64] Glej op. 12, prav tam.

[65] Glej op. 18, prav tam.

[66] Glej op. 12, prav tam.

[67] Glej op. 13 in 14, prav tam.

[68] Glej op. 18, prav tam.

[69] Glej op. 23, prav tam.

[70] Fabec T., “Neolitizacija Krasa”, Arheološki vestnik, 2003, št. 54, str. 73-122.

[71] Glej op. 30 in 34, prav tam.

[72] Glej op. 12 in 32, prav tam.

[73] Hellenthal G. et al., “A genetic atlas of human admixture history”, Science, 2014, št. 343, str. 747-751. Tekst v celoti na spletu:  Europe PMC Funders group:https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4209567/.

[74] Busby G.B.J. et al., “The Role of Recent Admixture in Forming the Contemporary  West Eurasian Genomic   Landscape”, Current Biology, 2015, št. 25, str. 1-9.

[75] Glej op. 3, prav tam, str. 572.

[76] Glej op. 3, prav tam, str. 572 in Štih P., “Ob naselitvi Slovanov vse pobito?”, Zbornik Množične smrti na Slovenskem: 29. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, Ljubljana, 1999, letnik 22, št. 1-2, str. 79-93.

[77] Glej op. 3, prav tam, str. 572.

[78] Glej op. 3, prav tam, str. 572.

[79] Glej op. 76, prav tam.

[80] Glej op. 76, prav tam.

[81] Glej op. 76, prav tam in Štih P., Simoniti V., Vodopivec P., “Slovenska zgodovina”, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Sistory, 2008.  Splet: (http://sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:902).

[82] Glej op. 3, prav tam.

[83] Glej op. 3, prav tam.

[84] Glej op. 30, prav tam.

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s