Odgovor na objavo: http://www.istra-nasa.si/metodoloske-nedoslednosti-v-raziskovanju-staroselstva/

 Urednica lista Istrske teme, gospa Leda Dobrinja, se je decembra 2017, na spletni strani www.istra-nasa.si , odzvala na moj kratek uvodni komentar k objavi prispevka  Kdo smo od kje in kdaj smo prišli?, na mojem tukajšnjem blogu. Gospa Dobrinja je pri tem objavila tudi oceno dr. Duše Krnel Umek tega prispevka.

Metodološke nedoslednosti v raziskovanju staroselstva

Ker ni objavila tudi mojega odgovora na to oceno, bom to napravila sama:

Ocena prispevka

Marjeta Manfreda Vakar in Darko Vrečko

Kdo smo, od kje in kdaj smo prišli?

Genetsko sledenje

Prispevek prinaša veliko podatkov, med katerimi pa ni razvidno, kaj hočeta avtorja povedati.

Želela sva povedati, kdo smo, od kje in kdaj smo prišli. Tako sva pisala o genetskih skupinah, ki jih imamo, pa kje so pogoste, s katerimi narodi smo si genetsko najbolj sorodni – to bi šlo pod KDO, potem, kje so te genetske skupine nastale, to bi povedalo nekaj o OD KOD in potem, o tem ali so DNK študije odkrile kaj o migracijah in KDAJ naj bi potekale. Za vse to sva navedla nekaj študij. 

 Ker je v znanosti neka logika, po kateri se na primer  po odkritju, da se zemlja vrti okoli sonca, čeprav se je do tedaj trdilo, da je zemlja ravna ploskev in da se sonce vrti okoli zemlje,  se ne more več trditi, da se sonce vseeno malo vrti okoli zemlje, čeprav se nam to dozdeva, ko ga gledamo potovati od vzhoda na zahod. Prav tako ženska ne more biti malo noseča, je ali pa ni noseča, če smo že pri genetiki.

 V prispevku nisva pisala o noseči ženski in o Soncu in Luni.

Tako po logiki sledi, da če je polovica to je 50% moških genskih zapisov pra indoevropskih in je ženskih 20 % že iz stare kamene dobe, je torej po genskih zapisih 70% prastarega prebivalstva. Potem genske študije potrjujejo, da je 70%  današnjih Slovencev prastarega prebivalstva in le 30% mešanega iz poznejših selitev Tako ne drži trditev v zaključku, da je mešani izvor današnjih Slovencev.

Po logiki to, kar je ocenjevalka najinega teksta napisala, ne drži. Ker – če je polovica moških zapisov pra indoevropskih (midva s tem misliva na R1a in R1b, torej evropsko bronastodobni skupini, glede na novejše študije), potem to pomeni 25% vsega prebivalstva. Ker druga polovica pripada ženskam. Torej 50% moških, 50% žensk je 100% prebivalstva. 50% moških je 25% vsega prebivalstva. In 20% ženskih zapisov iz stare kamene dobe je 10% od vsega človeštva. Torej ne gre za 70%, ampak za 35%. Ampak, dajmo vedeti, da gre za približne ocene, ne gre za 35%, ampak približno. Pa čeprav bi recimo veljalo, da gre za 70%, še vedno ostane 30% in potrjuje mešani izvor. Sicer pa ne vem, kaj misli z mešanim izvorom. Poleg tega ni natančno definirala, kaj misli pod prastaro prebivalstvo (od kdaj).

Navedbe Štiha in drugih, ki jih navajata avtorja o priselitvi Slovanov v 6. stol. n. št., je seveda izmišljotina, ki je nastala iz napačnih razlag v tuji literaturi in je imela pogosto šovinistični značaj, da uporabim mili izraz, po prvi svetovni vojni pa je postala vodilna ideologija z dodatkom o troedinem plemenu in je taka ostala do danes, ne glede na nova odkritja doma in po svetu.

Brez zamere, ampak tako misli ocenjevalka in skupina, v kateri deluje, to ni znanstveno sprejeto. Nasprotno. Uradna stroka meni, da so trditve, da ni bilo priselitev v zgodnjem srednjem veku, izmišljotina. Ima vso pravico napisati svoje mnenje, ne more pa se povzdigniti na mesto vsevednega boga, ki pozna edino resnico. Ker resnico vsi vedno samo iščemo! Vem, da politika marsikdaj kroji zgodovino v skladu s svojimi interesi, vemo to, verjetno vsi. Recimo velikonemška itd. Ampak že nekaj časa imamo svoje univerze in raziskovalce in kolikor vem, znamo ljudje razmišljati tudi s svojo glavo. V zadnjih desetletjih je bilo odkritih veliko novih arheoloških najdb, ki ne zanikajo recimo migracij iz smeri Slovaške in Moravske v zgodnjem srednjem veku. Ocenjevalka omenja nova odkritja doma in po svetu, ampak upošteva zgolj tista, ki se skladajo z njenimi zaključki oz. mnenjem, znanjem, kakorkoli že. Tista pa, ki jih ne more uporabiti za podkrepitev lastnih trditev, postavlja pod vprašaj oz. jim pripisuje zlonameren značaj.

Besede in pojma Slovani v 6. stol. sploh ni bilo, nastal je v 19. stol. Sklaveni, Sklavi ipd, pa je bil pojem za Slovence. Ustrezen pojem je kvečjemu Sloveni.

Se strinjam, pojma Slovani v 6. stol. ni bilo. Bi pa vseeno prosila ocenjevalko, če lahko odgovori na vprašanje: Kaj pomeni Špeter Slovenov? Špeter Slovanov ali Špeter Slovencev? Jaz sem to razumela kot Špeter Slovencev. Saj so Slovenci v tem kraju. Pojem Slovani omenjam za sedanje prebivalstvo. Kjer omenjam študijo Hellenthala (pred drugo barvno sliko) pa res piše … tudi s slovanskimi selitvami, ki naj bi po njihovem … ,torej v srednjem veku, ampak zato, ker je v študiji napisano slav, prevod pa je slovanski. Kdor to prebere, razume, kaj je mišljeno. Lahko pa, ja, to spremenim in napišem s selitvami Slavov  

 Wiki: Izraz Slovani (zgodovinsko Slavi, Slavoni, tudi Sloveni, Slaveni) označuje etnično in jezikovno skupino ljudi, ki govorijo množico jezikov, ki jim rečemo slovanski jeziki (podmnožica indoevropskih jezikov).

 Sloveni v pomenu Slovani ne bi napisala, ker se včasih uporablja tudi za del naših prednikov, katerih potomci sedaj bivajo v Špetru Slovenov.

Ko pišem o razmerju med romaniziranimi staroselci in staro slovenskimi prišleki, sem  s slovenskimi mislila slovenski, staro slovenskimi pa v povezavi z besedo Sloveni, v povezavi s Špeter Slovenov), ne v povezavi s slovanski (v sedanjem pomenu besede). Kar potem navajam, je tako, kot so navedli avtorji (Kahl, Grafenauer, Szameit in ne bom spreminjala, mislim poimenovanja, ki so jih uporabili, saj moram spoštovati njihovo integriteto). Če menite, da bi bilo dobro uporabiti drugo ime, povejte, vem sicer, da je to izven vašega konteksta, mislim, saj zavračate idejo o naselitvi v tistem času.

Številni tuji pisci zgodovin v 19. stol. seveda niso nikjer govorili o priselitvi Slovanov na naše območje, med novejšimi pa sta vsekakor jezikoslovec Mario Alinei in zgodovinar Cyril Hromnik, ki ju pri nas seveda uradna zgodovinska in druga humanistična znanost ne pozna ali noče poznati. Alinei piše o izvoru evropskih jezikov še pred prihodom v Evropo in sklepa, da ni bilo priselitev poljedelcev ampak samo sprememba kulture.

Da ni bilo priselitve poljedelcev je pa kar veliko genetskih študij ovrglo, tudi avtosomskih. In jaz ne morem pisati drugače.

Od kje trditev,  da so v stari kameni dobi ljudje govorili stare evropske jezike neindoevropskega izvora. Alinei dokazuje prav nasprotno, govorili so različna narečja sedanjih evropskih jezikov in navajam: »Teorija o pozni selitvi Slovanov je tudi v protislovju s tradicionalno teorijo o navalu IE v bakreni dobi. Glede na to, da ni mogel nihče še potrditi, kje na bi se skrivali Slovani celih tri ali štiri tisoč let preden bi se množično privalili v Evropo in jo zasedli skoraj polovico«.

Od kje trditev?

Iz dejstva, da so našli v arheoloških najdiščih protoindoevropejcev samo genetski skupini R1a in R1b. Iz dejstva, da sta R1a in R1b z vzhoda prišli na zahod v bronasti dobi. Torej ljudstva, ki so pred bronasto dobo bivala v Evropi, niso bila še indoevropska. In zato niso govorila indoevropskih jezikov še. So pa govorila druge jezike, sledovi katerih so v današnjih evropskih jezikih. Z ljudmi v Evropi v stari kameni dobi je povezana genetska skupina I, ki je bila že več deset tisoč let v Evropi. Skupine I tudi ni v Indiji, kjer so bivali IndoArijci in govorili indoevropski jezik. To tudi Škulj pravi. Da IndoArijce in Slovane povezuje skupina R1a in ne I, ker I v Indiji ni, je pa R1a.

Na katerih in kakšnih dejstvih stoji trditev, da »smo današnji Slovenci in Slovenke potomci tako tedanjih romaniziranih staroselcev, kot so Karni, in novih slovenskih prišlekov.« Prav zanima me, zakaj nismo potem poslovenili kar celotne Furlanije, kajti tam so bili Karni, pa cele Avstrije, Hrvaške in Madžarske, ampak se naše narodno ozemlje skozi zgodovino samo krči in z njim slovensko govoreči ljudje, zadnji dokaz je meja s Hrvaško.

Kolikor mi je poznano, so tudi na območju današnje zahodne Slovenije živeli Karni. In s temi Karni so se zbližali J s prišleki iz vzhoda, ne pa z vsemi Karni. Nisem pa samo Karnov omenjala. Da pa se prostor Slovencev krči, ja, se žal strinjam in mi ni všeč.

Da so bile selitve, to vsekakor drži in so še sedaj, a drži tudi, da prišleki, še tako oboroženi niso mogli iztrebiti celotnega prebivalstva, čeprav so se še tako trudili, kot je primer Amerika.

Tega pa niti ne trdim. Nasprotno. Trdim, da imamo prednike, ki so tukaj živeli že pred dva tisoč in več leti. Trdim pa tudi to, da je bil naselitveni val TUDI v zgodnjem srednjem veku. Ne morem trditi drugače, saj sem našla kar nekaj PODSKUPIN v bazi podatkov, ki jo gradim že več kot deset let, med Slovenci, ki so MLADE, dva tisoč let približno stare (počakajmo še na podskupine teh podskupin!) in ki jih imajo tudi drugi narodi. In ne morem trditi drugače, če ni niti ene genetske študije, ki bi kazala na to, da ni bilo priselitvenega vala v zgodnjem srednjem veku. Prosim ocenjevalko, da mi jo posreduje, v kolikor jo pozna. Poznam pa kar nekaj genetskih študij, ki selitveni val potrjujejo. 

Mislim, da je potrebno biti pri izbiri baz podatkov zelo preveriti, ker je vprašanje, kdo jih dela in kdo financira in da je veliko vprašanje števila in vrste vzorcev ter njihove razlage, kar avtorja ponekod tudi navajata. Zato bi bilo potrebno navesti, kdo dela te raziskave in kdo jih naroča, kot je to pri literaturi, kjer se navede priimek avtorja, kraj in ime založbe. Ne moremo kar verjeti, da obstajajo popolnoma nevtralne in objektivne rodoslovne raziskave, še zlasti na zahodu ne. Kdaj pa nam je bil naklonjen?

S tem se strinjam. Da je dobro preveriti avtorja in naročnika in financerja študij. To pa lahko poskušam napraviti. Bom dodala, kar bom našla. Mislim na neslovenske študije.

Marjeta Manfreda Vakar

  1. 1. 2017

Dr. Duša Krnel Umek

Leda Dobrinja nato osvetljuje potek našega sodelovanja, dogovarjanja . Tudi tukaj odgovarjam znotraj teksta:

»Gre za sodelovanje pri izdaji zbornika Slovensko staroselstvo in Istri II., ki sta ga v letu 2017 pripravila študijska krožka Istrske teme in Beseda slovenske Istre. Pripombe, ki smo jih v uredništvu imeli glede gornjega prispevka, so predvsem metodološke narave, skupaj s pripombami pa je bila ponujena tudi pripravljenost za razjasnitev oz. dopolnitev. Dobre volje pri pripravi tega prispevka je bilo kar nekaj tako s strani avtorice Manfrede kot tudi uredništva. Že v drugo pa je bilo to sodelovanje neuspešno – do problema objektivnosti smo prišli že pri prispevku za 1. številko zbornika – in tule so naša pojasnila.

Do dogovora za prispevek je prišlo po tem, do sem kot urednica skušala priti v stik z avtorjem doktorske dizertacije o genetski strukturi Slovencev iz leta 2014, avtorja Andreja Zupana. V stik sem skušala priti preko Biotehniške fakultete, Zupanovega mentorja dr. Damjana Glavača ter spletne strani »Slovenija v DNA bazenu sveta«, na kateri je bila doktorska dizertacija objavljena in ki jo po vsem sodeč vodi Marjeta Manfreda Vakar. Kljub prijaznosti vseh naslovljencev do avtorja nisem uspela priti in na koncu je ostal občutek, da se zaradi občutljivosti izsledkov raziskave okoli avtorja dela ščit. Z dr. Glavačem smo prišli do načelne pripravljenosti za sodelovanje v projektu rodoslovne raziskave, ki je bila na portalu objavljena in se po tem več nismo slišali. Letos v avgustu se je neposredno po simpoziju v Bovcu na temo Slovenci v Alpah od pradavnine, kjer smo sodelovali, v Mladini z dr. Glavačem pojavil velik intervju o DNA raziskavah, ki se dotikajo izsledkov v Zupanovem doktoratu in ki se v interpretacijah postavljajo nasproti izhodišču simpozija, cel prispevek pa postavil proti politični opredeljenosti organizatorja.

 Povezava na članek, ki ga gospa Dobrinja omenja, in je izšel v Mladini. Pod njim je nekaj odzivov bralcev, med njimi tudi moje Pismo bralcev,v katerem sem podala nekaj pomembnih pojasnil:

Izvor Slovencev

Gospa Manfreda pa se je na našo prošnjo za stik z avtorjem odzvala najprej z zavrnitvijo, nato pa se sama ponudila za pripravo poljudnega prispevka, in sicer o stanju raziskovanja DNA v Sloveniji in pomenu za raziskovanje staroselstva. Dogovorili smo se za krajši uvodni prispevek, ki bi ga poglobili v nadaljevanju projekta.

Res je, zavrnila sem posredništvo pri iskanju stika z dr. Zupanom, saj se mi je zdelo, da lahko uredništvo lista Istrske teme samo najde stik z njim. Glede ponudbe svojega prispevka pa je tako, da me je gospa Dobrinja leta 2014 sama prosila za prispevek. V pogled sem ji poslala prispevek, ki sva ga z dr. Darkom Vrečkom pripravila za mednarodno konferenco Izvor Evropejcev. Tako uredništvo zbornika z omenjene konference kot uredništvo lista Istrske teme so objavo prispevka zavrnili. Moje mnenje je, da so bili zelo pristranski glede ocenjevanja kvalitete najinega prispevka v primerjavi z drugimi prispevki, ki so bili bolj v skladu s hipotezo, da v srednjem veku ni bilo nikakršnih slovanskih priselitev na območje, kjer danes živimo. Čez nekaj let me je gospa Dobrinja ponovno kontaktirala in me prosila za naslov dr. Zupana, obenem pa izrazila obžalovanje, da se nam ni uspelo uskladiti glede prvotnega prispevka. Na to sem z začudenjem odreagirala, namreč, glede česa naj bi se pa uskladili … in tako je beseda dala besedo, da tokrat vendarle poskušam napisati nek poljuden prispevek na to temo. Tudi tega (Kdo smo, od kje in kdaj smo prišli?) je potem uredništvo zavrnilo.

V pripravo prispevka smo z obeh strani vložili kar nekaj energije in med nami se je izmenjala desetina pisem. Polje raziskovanja novo, kompleksno in občutljivo – saj prehaja s področja strogega ekzaktnega področja na področje družboslovnega raziskovanj, rezultati pa so lahko hitro podvrženi političnim manipulacijam -, na katerim ne avtorica in ne uredništvo ni strokovno podkovano. Že na začetku pa so se uredništvu pokazale osnovne nedoslednosti, predvsem metodološke, ki so postavile pod vprašaj t. i. načelo objektivnosti znanstvenega raziskovanja. Izbor izsledkov, vključenih v obravnavo, je zgledal naključen in stihijski, teoretična in metodološka izhodišča pa nepreverjena in nejasna.

Izbor izsledkov ni bil naključen in stihijski, saj sva upoštevala vse znane genetske študije, ki so vsebovale informacije o slovenski DNK, ki sva jih našla na spletu. Sva se pa res osredotočila na tiste zaključke, ki so bili najbolj povezani s temo prispevka, ki je jasno izražena v naslovu: Kdo, kdaj, od kod.

Avtorja sta na oporekanje mehaničnega povzemanja interpretacij, ki so bile po našem mnenju vključene v analizo dokaj naključno in kot se pojavljajo na spletu, odgovorila, da gre za raziskovalno neodvisnost. Pri vprašanju o vključenosti nekaterih avtorjev, ki a priori zavračajo predpostavke o prisotnosti Slovencev v evropskem prostoru pred 6. stoletjem in ki v osnovi in brez soočenja nasprotuje izhodišču našega projekta, je bil odgovor, da gre za »objektivno«, to je »znanstveno« opazovanje.

Pravzaprav sem napisala, da sva se omejila na genetske študije in raziskovanje in da najino raziskovanje ne posega na jezikoslovno področje, zato lahko podajava zaključke le na osnovi genetskih študij, ki pa so delo znanstvenikov in zato objektivni. Kjer se na genetiko nisva mogla oslonit pa sva uporabila poznana arheološka dejstva. 

Pri prispevku gre za površen in amaterski pristop, saj je objektivnost tako družboslovnega kot tudi naravoslovnega raziskovanja objektivno nerealna. Zato morajo biti pri tolmačenju podatkov poznana teoretična izhodišča, opredelitev subjektov, vključenih v raziskavo, velikost in sestava vzorca, okoliščine raziskovanja in nenazadnje naročnik. Ne prepoznati vprašanja objektivnosti ni le metodološko vprašljivo, s človeške plati je naivno. Kot pri vsaki dejavnosti gre konec koncev tudi pri  znanstveni dejavnosti za objektivno odgovornost za uporabo rezultatov.

Na podobno razmišljanje sem se odzvala že pri odgovoru na oceno dr. Krnel Umek. Glede usmeritve uredništva in izbora prispevkov za objavo v listu Istrske teme pa navajam kar besede gospe Dobrinje:

»Nasa predpostavka in prepričanje je, da smo v tem prostoru iz predrimskih časov, moje osebno prepričanje pa, da smo tu zadnjih deset, enajst tisoč let, oziroma od oblikovanja jezika. Skratka, da smo mi kot kulturna skupina, dali/bili pri/sodelovali pri nastajanju jezika/ov, ki so danes razširjeni v Evropi. To predpostavko opazujemo in ji sledimo. In take raziskave in izsledki nas zanimajo.« 

Na pripombe dr. Duše Krnel Umek in poziv, da se nedoslednosti odpravijo, je avtorica prispevek umaknila s prošnjo, da ga ne posredujemo ali uporabimo na kateri koli način. To smo seveda upoštevali in poglavje bi bilo za nas zaključeno, če ne bi prišlo do nekorektne in tendenciozne trditve v uvodu prispevka, ki ga je avtorica objavila na spletni strani. Impulziven odziv in površnost trditve v uvodu sama po sebi slika raven, ki jo avtorja dosegata v svojem prispevku. Raziskovalci, ki se ne zavedajo vprašanja pristranosti tolmačenja in uporabe rezultatov so najlažji plen pristranosti in zlorabe, ki ji želi gospa Manfreda ubežati.

Urednica lista Istrske teme in zbornika Slovensko staroselstvo in Istri

Leda D.

Mimogrede, prispevek  Kdo smo, od kje in kdaj smo prišli? je letos izšel v zborniku Gospa Sveta, ki ga je uredil g. Peter Amalietti, ki je načelen borec za svobodo izražanja in objavljanja raznolikih pogledov in izsledkov glede naše zgodovine.

 Marjeta Manfreda Vakar

Advertisements

Kdo smo, od kje in kdaj smo prišli?

Avtorja: Marjeta Manfreda Vakar in Darko Vrečko

Prispevek je bil napisan na povabilo urednice lista Istrske teme. Ker se zaključki v njem niso skladali z uredniško politiko glede prihoda ali neprihoda dela naših prednikov tudi v zgodnjem srednjem veku, so objavo v zborniku zavrnili. V celoti ga objavljam tukaj. Je poljudno napisan, zato v njem genetske skupine niso podrobno predstavljene in opisane. Več o njih lahko najdete v drugih prispevkih na tej strani. 

Genetsko sledenje

Uvod                                              

Genetski zapisi so v zadnjih desetletjih postali pomemben vir raziskovanja preseljevanja človeštva, izvora posameznih ljudstev in njihove prazgodovine in zgodovine. V povezavi s tovrstnimi študijami omenjava nekaj avtorjev in njihova dela o slovenski in evropski DNK, ki bi lahko bila zanimiva v povezavi z naselitvami naših prednikov na območje današnje Slovenije in zamejstva. V študijah so rezultati na osnovi dednih zapisov, ki se dedujejo: samo z očeta na sina, gre za zapise iz območja kromosoma Y, kjer ne prihaja do novih kombinacij dednega materiala, v prispevku jih zaradi poenostavljanja navajava kot »moški«, samo z matere na sina in hčer, mitohondrijski zapisi, torej »ženski«, in zapisi iz nespolnih kromosomov, ki jih uporabljamo tudi za odkrivanje podobnosti in sorodstva po vseh naših predniških linijah – avtosomska DNK.

Moški zapisi v Sloveniji

Danes je več kot polovica slovenskih moških dednih zapisov v genetskih skupinah R1a in R1b, ki sta izvorno praindoevropski. Prva skupina obsega malo manj kot dve petini, druga pa petino vseh zapisov pri nas. Prva prevladuje v vzhodni Evropi in tudi pri nas, druga pa v zahodni Evropi. Nekaj več kot četrtina je evropsko staroselskih. Gre za skupine, ki imajo skupno vejo, genetsko skupino I, ki je nastala v Evropi po prihodu z Bližnjega Vzhoda v stari kameni dobi in ki so jo imeli ljudje, ki so govorili stare evropske jezike neindoevropskega izvora. Ostale so prišle v Evropo v srednji in mlajši kameni dobi pa tudi kasneje. Te glavne skupine so nastale pred več deset tisoč leti na različnih koncih sveta. Večina v Aziji, I v Evropi, E pa najverjetneje v Afriki. Zagotovo je najmanj 95% vseh slovenskih moških zapisov v številnih podskupinah, ki so veliko mlajše. Žal v edino slovensko študijo[1], ki je testirala označevalce SNP, s katerimi lahko zares potrdimo neko podskupino, niso vključili vseh označevalcev, za katere predvidevava, da so med moškimi zapisi v Sloveniji pogosti. Kljub tej pomanjkljivosti pa je študija pokazala, da je več kot štiri petine slovenske R1b v treh podskupinah. Prva je nastala morda v Armeniji pred  približno šestimi tisočletji, drugi dve pa pred štirimi tisočletji in pol morda na prostoru današnje Nemčije ali Francije in na območju Alp[2]. Največ R1b so našli v severni Primorski. V študiji izračunana starost današnjih moških dednih zapisov v Sloveniji je morda previsoka – za eno izmed treh omenjenih podskupin navajajo devet tisoč let – , kot trdijo Rozhanskii in sodelavci[3] in Manfreda, Vrečko.[4] Ugotovili so tudi, da so skoraj vsi slovenski I2a zapisi v podskupini, ki je značilna za Balkan in vzhodno Evropo. Eupedija[5] navaja, da je večina vzhodnoevropske in tudi južnoslovanske (ne vem ali je vključena tudi slovenska) I2a še v neki podskupini že omenjene podskupine in da je nastala pred pet tisoč leti. Ker so bile nekatere genetske linije pretrgane in tudi zaradi drugih razlogov, je njena starost danes za polovico nižja. Perdih[6] temu posrečeno pravi učinek mlaja, okleščeno drevo. V preteklosti je že obstajalo deblo in na njem veje, ki pa so zaradi različnih razlogov izumrle in jih danes, ko gledamo na mlaj z vršičkov vej, ne vidimo. Če je pravilna Klyosova metoda,[7] potem velika večina današnjih slovenskih moških dednih zapisov znotraj podskupin, ki so najpogostejše v vzhodni Evropi in na Balkanu, povprečno ne presega starosti tri tisoč let, prav tako ne tisti iz skupine I1, ki jo je danes največ na severu Nemčije in v Skandinaviji, čeprav so kot skupine same po sebi, kot pogosto opozarja Perdih, verjetno starejše. Slovenski zapisi iz genetskih skupin, ki so v Evropo prišli v mlajši kameni dobi s poljedelci in pastirji, so starejši. Drugi študiji, Underhill in sodelavci[8] kažeta, da so vsi slovenski moški zapisi skupine  R1a v evropski in ne azijski veji. Evropska veja je po njihovem nastala pred šestimi tisočletji verjetno nekje nad Črnim morjem. Rozhanskii in sodelavci[9] menijo, da je današnja R1a, tudi slovenska, mešanica različnih podskupin, da pa je genetski »prstni odtis« slovenske in hrvaške R1a mlajša baltsko karpatska podskupina, ki je danes stara dva tisoč petsto let, slovenska približno tisoč šesto let.[10] Nastala naj bi – kje se še ne ve – najverjetneje severovzhodno od nas pred malo več kot tri tisoč leti.[11]

Ženski zapisi v Sloveniji

Okoli dvajset odstotkov evropskih in tudi slovenskih ženskih dednih zapisov je v skupinah, ki so bile v Evropi že v stari kameni dobi, ostali so iz kasnejših obdobij[12]. Pri nas je največ ženske skupine H, čez dve petini. Tudi v Evropi ta skupina prevladuje. Geografsko je zelo razpršena. Posebej zanimiva za nas je neka druga genetska skupina, ki jo je tudi v evropskem merilu zelo veliko na Primorskem,[13] in deloma Dolenjskem in v kateri Zupan in sodelavci[14] vidijo možno povezavo s sredozemsko kulturo kardijske keramike zgodnjega obdobja mlajše kamene dobe in kontinuiteto nekaterih ženskih genetskih linij od takrat do danes. Veliko slovenskih ženskih dednih zapisov je vsaj na visoko spremenljivih območjih DNK enakih ali podobnih zapisom, ki so značilni tudi za druga slovanska ljudstva.[15]

Genetska sorodnost z drugimi narodi po moški in ženski strani

Battaglia in sodelavci[16] so primerjali moške dedne zapise iz nekaterih držav jugovzhodne Evrope in našli slovenskim najbližje na Madžarskem, v BiH, Hrvaški, Ukrajini in na Češkem. Petrejcikova in sodelavci[17] so primerjali moške zapise iz Slovaške in drugih slovanskih držav. Pokazali so, da so Slovakom najbližji Rusi, Poljaki in Slovenci. Manfreda, Vrečko[18] sva največ enakih krajših moških zapisov iz Slovenije našla na Poljskem, največ ljudi, ki jih nosi, pa na Češkem, Hrvaškem in Slovaškem. Največ enakih  krajših in podobnih daljših slovenskih zapisov R1a in I2a skupaj sva našla v Rusiji in na Poljskem, R1a tudi na Češkem in v Nemčiji, I2a tudi v Ukrajini in na Balkanu, R1b in I1 v Nemčiji, Belgiji, Angliji in na Irskem, R1b tudi v Italiji in I1 tudi na Švedskem.[19] Vodopivec[20] je pisal o koreninah zahodnih in južnih Slovanov. V poglavju o genetskih sledeh je zaključil, da je naša genetska struktura najbližja Čehom, Poljakom in Slovakom. Rebala in sodelavci[21] so ob proučevanju moških zapisov iz mnogih slovanskih držav ugotovili, da so Slovenci in zahodni Hrvati bolj podobni zahodnim in vzhodnim Slovanom kot južnim. Stevanović in sodelavci[22] so izračunali podobnosti med moškimi zapisi Srbov, zahodnih Hrvatov, Bošnjakov in Slovencev in ugotovili, da slovenski odstopajo od ostalih. Zupan in sodelavci[23] so ugotovili, da so Slovenci po moških in ženskih dednih zapisih najbolj sorodni Slovakom in Čehom. Malyarchuk in sodelavci[24] so slovenske ženske zapise primerjali z bošnjaškimi in nekaterimi drugimi v Evropi. Ugotovili so, da so Slovenkam najbolj sorodne Rusinje in Poljakinje, nekoliko manj Bolgarke in Romunke, manj Bošnjakinje, še manj Albanke in Grkinje in najmanj Italijanke.

Avtosomska DNK v Sloveniji

Do danes nisva zasledila nobene študije o slovenski avtosomski DNK. Na spletni strani GEDmatch.com[25] so na voljo modeli, ki posamezniku prikažejo deleže »posameznih pokrajin, držav, območij, ljudstev« v njegovi avtosomski DNK. V bistvu gre za genetske kombinacije, ki so na teh območjih ali pri ljudstvih najbolj pogoste. V najini bazi imava do sedaj podatke samo za deset Slovencev in Slovenk. Kot primer prikazujeva dva modela. Prvi, Punt DNAL K12 ancient, vsebuje kategorije, ki se nanašajo na prazgodovino. Drugi model spada v sistem FTDNA, eno od vodilnih podjetij za komercialno testiranje DNK, in se nanaša na sedanjo DNK.[26] Punt DNAL K12 ancient: Od tretjine do slabe polovice smo potomci lovcev in nabiralcev, do tretjine anatolskih poljedelcev iz mlajše kamene dobe, do četrtine smo potomci kavkaških lovcev in nabiralcev, do dvajsetine imamo enakih dednih kombinacij, kot jih imajo na Bližnjem Vzhodu, še manj kot domorodna ameriška plemena in ljudje v Sibiriji, v južni in vzhodni Aziji, Oceaniji, Beringiji, Podsahari in najmanj kot južnoafriški lovci in nabiralci.. To seveda ne pomeni, da smo delno tudi Indijanci in podobno, temveč, da imamo tako Slovenci kot Indijanci prednike iz paleolitske populacije, ki je pred štiriindvajset tisoč leti živela na vzhodu današnje Sibirije in iz katere izvirajo tudi nekateri pripadniki stare evrazijske Jamne kulture. Ta model omogoča tudi izračun najmanjše genetske razdalje od analiziranih prazgodovinskih vzorcev iz več kot petinpetdesetih najdišč v Evropi in Aziji. Deset slovenskih vzorcev ima najmanjšo genetsko razdaljo, ko jih primerjamo s štirimi prazgodovinskimi vzorci skupaj, kar pomeni, da imamo daljne prednike iz več različnih kultur.

Vse kaže, da smo od vseh do sedaj! testiranih prazgodovinskih prebivalcev Evrazije še najbolj povezani – vzorcev iz slovenskih, hrvaških, itd, arheoloških najdišč še nimamo – z ljudmi, ki so v bronasti dobi živeli v kulturi Sintaša na severu Kaspijskega morja in nad njim, v kulturi trakaste keramike na Švedskem in v Nemčiji, v kulturi Remedello na severu Italije, v mlajši kameni dobi na prostoru današnje Nemčije in Madžarske, v srednji in mlajši kameni dobi in bakreni dobi pa na Iberskem polotoku. Ne pozabimo, da je bilo na Iberskem polotoku eno izmed ledenodobnih zatočišč, iz katerega so se ljudje po otoplitvi naseljevali tudi proti vzhodu.

Model FTDNA: od dveh petin do tri četrtine naših  genetskih kombinacij je najbolj podobnih vzhodnoevropskim, do četrtine zahodno in srednjeevropskim, do tretjine južnoevropskim, do malo več kot četrtine skandinavskim, do šestine anatolskim in enako finskim in severno sibirskim genetskim kombinacijam. Razlike med posamezniki so pri velikosti južnoevropske in skandinavske komponente zelo velike, saj je razpon od nič do tretjine pri prvi in od nič do nekaj čez četrtino pri drugi.

Kdaj in od kje?

Budja[27] je na podlagi genetskih raziskav pisal o izvoru današnjih Evropejcev in o času naselitve njihovih prednikov na kontinentu. Meni, da večjega pritoka ljudi v času mlajše kamene dobe z Bližnjega vzhoda v Evropo, in torej tudi v Slovenijo, ni bilo in da smo v glavnem potomci Evropejcev iz stare kamene dobe. Meniva, da – čeprav poljedelci niso prišli z Bližnjega Vzhoda, prišli so namreč iz Anatolije[28] – ga je zavedlo staro prepričanje, da je bila glavnina moške genetske skupine R1b, ki danes močno prevladuje na zahodu, v Evropi že od stare kamene dobe dalje, kar so novejše genetske študije ovrgle[29]. Haak in sodelavci[30] so prepričani, da so indoevropska ljudstva, ki so v bronasti dobi masovno prodrla v Srednjo Evropo, prišla iz pontsko kaspijskih step. Na osnovi avtosomske DNK so našli tesno genetsko povezavo med nosilci kulture Jamna in kulture trakaste keramike z arheološkega najdišča v Nemčiji ter sedanjimi prebivalci Evrope in potrdili teorijo arheologinje Marije Gimbutas[31], ki trdi, da je domovina Praindoevropejcev v pontsko kaspijskih stepah.

 

haak_et_al_fig_3

Slika 1:  Predniki v naši avtosomski DNK. (Haak_et_al_Fig_3) [9].

Poleg tega so v nekih drugih študijah v nahajališčih Jamne kulture in Kulture trakaste keramike našli skorajda izključno dedne zapise iz genetskih skupin R1b in R1a[32], ki danes v Evropi prevladujeta, prva na zahodu (Škotska 72%), druga na vzhodu (Poljska 57%).[33] Tudi Allentoft in sodelavci[34] ugotavljajo, da je prišlo v bronasti dobi do množičnih preseljevanj in da se je demografska struktura tako v Evropi kot v Aziji občutno spremenila.

Na spletu so zbrani podatki[35] o skoraj tristo moških in ženskih genetskih zapisih iz arheoloških najdišč iz časa od stare kamene dobe do srednjega veka in kasnejših obdobij. Več kot tri četrtine jih je starih več kot dva tisoč let, od tega jih je polovica iz obdobij pred bakreno dobo. Najstarejšo moško R1b v Evropi so do sedaj našli prav blizu nas, v pokrajini Veneto, v mestu Belluno. Stara je okoli enajst tisoč let, gre pa za podskupino, ki je blizu začetka debla in še ni v veji, iz katere izhajajo skorajda vse evropske R1b podskupine. Kako in kdaj je prišla sem, se ne ve. Veliko najstarejših R1b so našli v Rusiji, tudi drugo najstarejšo v Evraziji, v Samari. Stara je več kot sedem tisoč let in pol. Izven Rusije so za pol tisočletja mlajšo našli v Španiji in spada v podskupino, ki je iz Azije, morda iz časa malo pred mlajšo kameno dobo ali na njenem začetku, šla v Afriko in je v Španijo prišla od tam. Približno štiri tisoč let in pol stari R1b so našli tudi na Poljskem in Madžarskem. Najstarejšo R1a v Evropi so našli v Rusiji blizu Finske. Stara je okoli osem tisoč let in pol. V Rusiji so jo našli še v veliko starokamenodobnih vzorcih. Izven Rusije so dve najstarejši R1a našli v Nemčiji. Prva je stara med štiri tisoč let in pol do malo manj kot pet tisoč, druga okoli štiri tisoč let in pol. Približno enako staro, tja do dva tisoč let in pol, so našli tudi na Danskem. Zgoraj zapisano nasprotuje trditvi Antona Perdiha[36], da je skupina R1a v Sloveniji prisotna že devet tisoč let in se pri tem sklicuje na raziskave Klyosova[37], ki je izračunal čas do skupnega prednika R1a na Balkanu na to starost. Kar nekaj študij je našlo na Balkanu veliko genetsko raznolikost, zaradi česar je izračunana starost genetskih skupin višja, vendar je ta bolj verjetno posledica velikega števila najrazličnejših priseljevanj v ta prostor, med njimi tudi tistih z različnimi podskupinami R1a. Večina te skupine na Bližnjem Vzhodu je v stranskih vejah azijske podskupine, ki je v Evropi ni,[38] zato evropska ni mogla priti na Balkan od tam, kot nekateri trdijo. Poleg tega obstaja tesna povezava med severovzhodno evropsko avtosomsko komponento in R1a skupino. Te avtosomske komponente[39] do sedaj niso zasledili v nobenem vzorcu evropskih poljedelcev, tudi Otzi je nima in ne sedanji prebivalci Sardinije, ki večinoma izvirajo iz mediteranskih poljedelcev.[40] Genetske študije nasprotujejo tudi Vodopivčevi tezi[41], da so jezikovni predniki Slovencev kot poljedelska ljudstva poselila Srednjo Evropo od šestega do osmega tisočletja pred našim štetjem. Slovenščina je indoevropski jezik, ki je ohranil zelo veliko podobnosti s staro vedskim jezikom, ki so ga govorili hindujski svečeniki, in je tudi indoevropski. Z Indoevropejci sta povezani predvsem genetski skupini R1a in R1b, ki pa sta v Evropo prišli v bronasti dobi z ljudstvi iz pontsko kaspijskih step. Za evropske poljedelce, ki so prišli v mlajši kameni dobi iz Anatolije.[42] je značilna genetska skupina G2a. Za slovanska ljudstva danes, predvsem na Balkanu, relativno veliko pa tudi za slovanska ljudstva drugje, je značilna tudi skupina I2a. Glede na to pa, da ne skupine I, ne I2a, v Indiji ni, je torej edina genetska skupina, ki jo lahko povežemo s staro slovenščino, moška R1a. Evropejci smo tako potomci ljudi, ki so se z Bližnjega Vzhoda, še prej pa iz Afrike, podali na pot v dveh večjih zaporednih selitvah v stari kameni dobi in dosegli skrajne kotičke evropske celine in njenih otokov.[43] Smo tudi potomci poljedelcev, ki so preko egejskega območja prišli iz Anatolije in ne z Bližnjega Vzhoda[44] in potomci ljudi, ki so v bronasti dobi prišli s pontsko kaspijskih step, in ki so s seboj prinesli jezik, ki je postal osnova tudi našemu materinemu jeziku, slovenščini.[45] Genetske raziskave potrjujejo Jožeta Škulja,[46] ki trdi, da so naši predniki do prevzema poljedelstva v mlajši kameni dobi živeli še skupaj s predniki Indo-Arijcev, ki pa da jih ne moremo umestiti v naše kraje. Trdi tudi, da tesne genetske in jezikovne sorodnosti med Indo-Arijci in Slovani izvirajo iz dobe pred kmetijstvom. V Evropi so bili naši predniki torej že pred več deset tisoč leti, kaj pa v Sloveniji? Kaj nam lahko o tem pove genetika, če sploh lahko kaj? Zadnje študije pritrjujejo temu, da so se naši predniki veliko selili in da nismo zgolj potomci enega ljudstva, ki naj bi prebivalo na območju Slovenije že deset ali pet tisoč let. Ob tako pomanjkljivih podatkih, ki jih imamo o sedanji slovenski DNK, prazgodovinskih pa sploh še nimamo, pa je na osnovi genetike težko komentirati selitve na naših tleh v zadnjih treh tisočletjih.

Kljub temu sva poskušala napraviti, kar sva trenutno lahko. Uporabila sva najino bazo slovenskih moških dednih zapisov in jih z metodo, ki jo je uporabil Sykes[47], primerjala z vsemi razpoložljivimi podatki v spletni bazi Ysearch.org.[48] Na osnovi STR označevalcev – kratkih parnih ponovitev motivov osnovnih gradnikov molekule DNK – , ki sva jih imela, sva izračunala, da bi se lahko polovica moških prednikov Slovencev na tem prostoru naselila v času bronaste in železne dobe. Zadnji naselitveni val v zgodnjem srednjem veku pa bi tudi lahko prispeval veliko moških genov današnjih Slovencev. Nekaj dednih zapisov je v starih genetskih skupinah, kar kaže, da bi lahko peščica moških prednikov današnjih Slovencev na tem prostoru živelo tudi že pred bronasto dobo. Zavedava pa se, da lahko samo testiranje SNP označevalcev – razlike med istovrstnimi zaporedji posameznih osnovnih gradnikov molekule DNK – določi, potrdi ali ovrže oceno, da nek dedni zapis spada v neko podskupino. Ko bi slovensko DNK testirali na osnovi teh označevalcev, bi lahko določili njene podskupine, pod podskupine itd, njene najmlajše veje umestili bližje sedanjemu času ter tako opazovali njihovo prisotnost in gibanje na svetovnem globusu v različnih zgodovinskih obdobjih. Eupedija[49] navaja, da Južni Slovani izvirajo iz zahodne Ukrajine in da je vsa tako imenovana dinarska I2a, kamor spada tudi slovenska, v podskupini I-L147.2, ki naj bi se pred tisoč devetsto leti zelo hitro razširila po prostoru. Navajajo tudi, da je večina dinarskih dednih zapisov iz te podskupine tudi še v eni izmed njenih podskupin, ki naj bi bila danes stara tisoč osemsto let, nastala pa naj bi nekoliko prej, pred dva tisoč tristo leti. Slovenska naj bi bila skoraj vsa v severno dinarski skupini, južno hrvaška pa v južno dinarski. Do cepitve dinarske skupine na severno in južno naj bi prišlo pred približno tisoč devetsto leti.[50] Zadnje selitve skupine R1a in I2a bi lahko potekale s severovzhoda, slednje deloma tudi z jugovzhoda, selitve skupine R1b bi lahko potekale s severa in zahoda, skupine I1 pa s severa.[51] Jože Škulj[52] je sklepal, da predniki današnjih Slovencev v zgodovinski dobi niso prišli izza Karpatov, ker pri nas nimamo Y-DNK skupine N, ki je med Slovani pogosto prisotna v Rusiji, v manjših odstotkih pa tudi na Poljskem in v Ukrajini, v slednji pet odstotkov. Vendar pa so N skupino kasneje, res da pogosto še ne v odstotku ali dveh, našli tudi na drugi strani Karpatov: v Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem, Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji in podobno. V Sloveniji, Italiji, Grčiji, Albaniji in na Kosovu pa je do sedaj res še niso zasledili.[53] Pred pet tisoč leti je skupina N zagotovo bila v Rusiji, saj so jo našli v vzorcu z arheološkega nahajališča.[54] Na Eupediji[55] navajajo, da je skupina R1a absorbirala del N skupine in jo kasneje v manjših deležih zanesla v Vzhodno in Srednjo Evropo.

Rootsi in sodelavci[56] so primerjali deleže Y-DNK skupin v različnih evropskih državah. Opazili so, da je delež genetske  skupine I v Sloveniji bistveno višji kot v severni Italiji. Podobno so opozorili na izraziti padec deleža skupine I2a med Slovenijo in severno Italijo Peričić in sodelavci.[57] To sta še dva pokazatelja, da lahko to skupino povežemo tudi s Slovani. Rebala in sodelavci[58] so za pradomovino Slovanov določili srednji Dnjeperski bazen. Battaglia in sodelavci[59] so našli največjo pestrost dednih zapisov skupine I-M423 na prostoru današnje Ukrajine, starost skupine pa so ocenili na okoli sedem tisoč osemsto let. Eupedija[60] navaja, da so nekatera staroslovanska plemena v srednjem veku zapustila Ukrajino, dosegla Poljsko, šla naprej na Slovaško in v Slovenijo in s seboj prinesla tudi veliko I2a in R1a skupine. Keramika, najdena v bližini Murske Sobote in v Podravju, prav tako napeljuje k sklepu, da so se na območje današnje Avstrije in Slovenije naseljevali z današnje Moravske in Slovaške.[61] Novačkova in sodelavci[62] so raziskali moški R1a in R1b genetski skupini na Slovaškem in sklepajo na nedavno poselitev območja. Spomnimo ponovno, da je Zupan[63] odkril največjo genetsko sorodnost Slovencev s Slovaki. Še težje je iz sedanjih podatkov o slovenski ženski DNK ugotavljati, kdaj so se na tem območju prvič naselile naše prednice. Več kot tisoč vzorcev iz arheoloških najdišč[64] in izračuni do skupnega prednika sedanjih evropskih ženskih genetskih skupin kažejo, da približno štirih petin slednjih v času starejše in srednje kamene dobe v Evropi še ni bilo. Potomke nekaterih žensk, ki so se naselile na prostoru današnje Slovenije kmalu po zadnji ledeni dobi, bi se tukaj lahko ohranile vse do danes.[65] V petem tisočletju se na prostoru Španije in Nemčije že začenjajo pojavljati dedni zapisi skupine H, ki danes v Evropi in tudi v Sloveniji prevladuje, čeprav je bilo tedaj, vsaj na območju sedanje Madžarske in Hrvaške, v najdiščih starčevske kulture prisotnih veliko več dednih zapisov iz drugih skupin.[66] Med njimi je J1c, ki jo je danes resnično presenetljivo veliko na območju severne Primorske, to je več kot za četrtino in največ v Evropi![67]

Najstarejši evropski dedni zapis iz te skupine do sedaj so našli na Madžarskem in je star sedem tisoč šesto let. Na območju Slovenije bi se po izračunih[68] lahko naselila tudi že pred približno šest tisoč leti in pol. Zupan in sodelavci[69] jo pri nas povezujejo s sredozemsko kulturo kardijske keramike iz zgodnje mlajše kamene dobe na Krasu. Najstarejša keramična najdba iz tega obdobja na tem prostoru je stara osem tisoč sedemsto let.[70] Praindoevropska stepska ljudstva z vzhoda[71] in kasnejše migracije so k nam prav tako prinesla veliko novih ženskih dednih zapisov iz glavnih skupin, ki so sicer že bile v Evropi[72]. In kaj nam o evropskem preseljevanju v zadnjih dveh tisočletjih ponujajo raziskave avtosomske DNK? Hellenthal s sodelavci[73] je odkril podobno genetsko mešanje v šestih vzhodno evropskih narodih, in sicer naj bi se to zgodilo pred tisoč šesto do tisoč leti. To so povezali z zgodovinskimi dogodki v tistem času, tudi s slovanskimi selitvami, ki naj bi po njihovem, mimogrede, imele močan vpliv tudi na sedanjo genetsko strukturo Grkov. Študija zahodno evrazijske avtosomske DNK[74] tudi kaže na preseljevanje in mešanje prebivalstva znotraj sedanje Evrope v tistem času, natančneje, pred tisoč sedemsto do osemsto leti. Ta študija kaže tudi na večji ali manjši genetski vpliv slovanskega preseljevanja na ljudstva, ki sedaj živijo v Vzhodni in Srednji Evropi ter na Balkanu.

dna-admix-po-kr-crop

Slika 2: Genetski tokovi v prvem in drugem tisočletju našega štetja v Zahodni Evraziji. (Busby,  Figure C) [6].

Slovenija, Slovaška, Češka in Avstrija niso bile vključene v študijo, vključene pa so bile Madžarska, Hrvaška, Poljska, Ukrajina, Bolgarija, Rusija in tako naprej. Ker nismo izolirani otok sredi evropskih preselitvenih valov, se lahko naslonimo tudi na te podatke in predvidevamo, da do neke mere veljajo tudi za sedanje slovensko ozemlje.

Na podlagi dosedanjih genetskih analiz ne moremo ugotoviti, kakšno je bilo številčno razmerje med romaniziranimi staroselci in staro slovenskimi prišleki. Kaj torej o tem pravijo drugi, arheologi in zgodovinarji? Kahl[75] meni, da je bilo v Karantaniji na dvaindvajset tisoč kvadratnih kilometrih približno petdeset tisoč obojih, polovica naj bi bila staroselcev in polovica prišlekov. Bogo Grafenauer[76] trdi, da je bilo po naselitvi na celotnem vzhodnoalpskem področju na šestdeset tisoč kvadratnih kilometrih precej več Slovanov kot Romanov, vseh naj bi bilo od sto petdeset do dvesto tisoč, od tega staroselcev nekaj deset tisoč. Szameit[77] pa nasprotno trdi, da so Slovani ob prihodu v vzhodnoalpski prostor predstavljali manjšino prebivalstva, ki je asimilirala romansko večino. Sergij Vilfan[78], čigar oceno je sprejel tudi Štih,[79] sicer ni navedel razmerja med staroselci in novoselci, je pa zapisal, da je tedaj na ozemlju današnje Slovenije živelo dvajset tisoč ljudi. Štih domneva, da se je del starega prebivalstva pred prodirajočimi prišleki skoraj gotovo umaknil proti zahodu, v bizantinsko Istro in langobardsko Furlanijo[80] in zavrača možnost, da bi staroselsko prebivalstvo preživelo konec antike kot temeljni sestavni del kasnejših Slovencev.[81] Ljudje so svoje domove začeli množično zapuščati sicer že veliko prej. Že v prvi polovici petega stoletja so bila nižinska podeželska bivališča skorajda v celoti zapuščena, saj so se ljudje zaradi varnosti umaknili v višje predele.[82] Tudi v mnogih mestih naj bi se zadrževali le občasno, če sploh. Kasneje so nekateri zbežali tudi od tam, nekateri pa so ostali in se zlili s prišleki.[83] Tistih, ki so ostali, ni bilo tako malo, kot so nekateri še do nedavna mislili.

Zaključek

Genetske študije potrjujejo mešani izvor današnjih Slovencev. Smo potomci evropskih lovcev in nabiralcev iz stare kamene dobe,[84] poljedelcev, ki so v mlajši kameni dobi prišli iz Anatolije in kavkaških lovcev in nabiralcev, ki so se še pred indoevropskimi selitvami v bronasti dobi na vzhodnih stepah zlili s tamkajšnjimi lovci in nabiralci (s sledovi severno vzhodno azijske komponente)  in z manjšino poljedelcev, ki je v mlajši kameni dobi prečkala Kavkaz in dosegla stepska ljudstva. Znotraj celine smo se preseljevali tudi še v prvem tisočletju našega štetja in kot kaže, smo današnji Slovenci in Slovenke potomci tako tedanjih romaniziranih staroselcev – bolj vzhodno živečih Karnov, Venetov pa Japodov, Histrov, raznih noriških ljudstev in  ostalih – ter novih slovenskih prišlekov. Genetsko smo najbolj podobni Slovakom. Za bolj natančno poznavanje naše preteklosti pa bi bilo potrebno analizirati večje število daljših slovenskih moških dednih zapisov, njihove SNP označevalce,  mitohondrijsko DNK v celoti in avtosomsko DNK. Morali bi tudi čim bolje genetsko raziskati arheološka najdišča iz vseh prazgodovinskih dob pa vse do srednjega veka v Sloveniji in zamejstvu in rezultate primerjati s tistimi od drugod. Morda nam bodo v prispevku omenjene študije v spodbudo, da se raziskovanja lotimo tudi sami in ne čakamo le na to, kaj bodo o nas odkrili drugi.

Viri:

[1] Zupan A., “Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in Mitohondrijske DNK”, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 2014.

[2] http://www.eupedia.com/europe/Haplogroup_R1b_Y-DNA.shtml in https://www.yfull.com/tree/R1b/.

[3] Rozhanskii I.L. et al. (Klyosov), “Mutation Rate Constants in DNA Genealogy (Y Chromosome)”, Advances in Anthropology, 2011, št.1 (2), str. 26-34.

[4] Manfreda V. M., Vrečko D., “Analiza Y-dnk haplotipov Slovencev”, Referat predstavljen na 11. mednarodni konferenci Izvor Evropejcev, Ljubljana, 2014. Tekst objavljen na spletu: https://sloveniadna.files.wordpress.com/2014/06/manfreda-vakar-vrec48dko-izvor-evropejcev-2014-spletna-verzija2.pdf.

[5] http://www.eupedia.com/europe/Haplogroup_I2_Y-DNA.shtml.

[6] Perdih A., “Izvor Slovencev in drugih Evropejcev, Jutro, Ljubljana”, 2013, str. 24-25.

[7] http://aklyosov.home.comcast.net/Kilin-Klyosov TMRCA 111 ver 1.xlsb.

[8] Underhill P.A. et al., “Separating the post-Glacial coancestry of European and Asian Y chromosomes within haplogroup R1a”, European Journal of Human Genetics, 2010, št.18, str. 479-484. Underhill P.A. et al., “The phylogenetic and geographic structure of Y-chromosome haplogroup R1a”, European Journal of Human Genetics, 2014, št.23. str. 124-131.

[9] Rozhanskii I.L. et al. (Klyosov), “Haplogroup R1a, Its Subclades and Branches in Europe during the Last 9000 Years, ” Advances in Anthropology, 2012, št.2 (3), str. 139-156.

[10] Glej op. 4, prav tam.

[11] https://www.yfull.com/tree/R1a/.

[12] https://www.ancestraljourneys.org/ancientdna.shtml.

[13] Manfreda V. M., Slovenski DNK bazen znotraj Balkana in Evrope, Drevesa, 2012, št.1, str. 29-37.

[14] Glej op. 1, prav tam in Zupan A. et al., “The paternal perspective of the Slovenian population and its relationship with other populations”, Ann. Hum. Biol., 2013, št. 40 (6), str. 1-12.

[15] Glej op. 13, prav tam.

[16] Battaglia V. et al., “Y-chromosomal evidence of the cultural diffusion of agriculture in southeast Europe”, European Journal of Human Genetics, 2008, str. 1-11.

[17] Petrejcikova E. et al., “The genetic structure of the Slovak population revealed by Y-chromosome polymorphisms”, Anthropological Science, 2010, št. 118 (1), str. 23-30.

[18] Manfreda V. M., Vrečko D., “Slovenija v DNK bazenu sveta. Zbornik 8. mednarodne konference Izvor Evropejcev”, Jutro, Ljubljana, 2010, str. 29-51.

[19] Glej op. 4, prav tam.

[20] Vodopivec V., “Korenine zahodnih in južnih Slovanov”, Zbornik Mednarodnega posveta Sledovi evropske preteklosti, 2003, str. 203-223.

[21] Rebala K. et al., “Y-STR variation among Slavs: evidence for the Slavic homeland in the middle Dnieper basin”, Journal of Human Genetics, 2007, št. 52, str. 406-414.

[22] Stevanović M. et al., “Human Y-specific STR haplotypes in population of Serbia and Montenegro”, Forensic Sci Int., 2007, št.171 (2-3), str. 216-221.

[23] Glej op. 14, prav tam in Zupan A. et al., “The paternal perspective of the Slovenian population and its relationship with other populations”, Ann. Hum. Biol., 2013, str. 1-12.

[24] Glej op. 18, prav tam.

[25] https://www.gedmatch.com/.

[26] https://www.familytreedna.com/.

[27] Budja M., “Who are the Europeans?”, Zbornik 5. mednarodne konference Izvor Evropejcev, 2007, str. 7-26.

[28] Lazaridis et al. “The genetic structure of the world’s first farmers, Nature, 2016, št. 536, str. 419-424.

[29] Busby B. J. George et al., “The peopling of Europe and the cautionary tale of Ychromosome lineage R-M269”, Proceedings of royal society, Biological sciences, 2012, št. 279, str. 884-892. Myres N.M. et al., “A major Y-chromosome haplogroup R1b Holocene era founder effect in Central and Western Europe”, European Journal of Human Genetics, 2011, št. 19, str. 95-101.

[30] Haak W. et al., “Massive migration from the steppe was a source for Indo-European language in Europe”, Nature, 2015, št.522, str. 207-211.

[31] https://sl.wikipedia.org/wiki/Marija_Gimbutas.

[32] Glej op. 12, prav tam in http://www.eupedia.com/genetics/haplogroups_of_bronze_age_proto-indo-europeans.shtml.

[33] http://www.eupedia.com/europe/european_y-dna_haplogroups.shtml.

[34] Allentoft M. E. et al., “Population genomics of Bronze Age Eurasia”, Nature, 2016, št. 522, str. 167-172.

[35] Glej op. 12, prav tam.

[36] Glej op. 6, prav tam.

[37] Glej op. 9, prav tam.

[38] Glej op. 8, prav tam.

[39] http://www.eupedia.com/europe/Haplogroup_R1a_Y-DNA.shtml.

[40] Glej op. 28, prav tam.

[41] Glej op. 20, prav tam.

[42] Glej op. 12 in 28, prav tam.

[43] Fu Q. et al., “The genetic history of Ice Age Europe”, Nature, 2015. Tekst v celoti na spletu:  http://genetics.med.harvard.edu/reichlab/Reich_Lab/Welcome_files/FuQ_nature17993.pdf.

[44] Glej op. 28, prav tam.

[45] Glej op. 30 in 34, prav tam.

[46] Škulj J. et al., “Linguistic and genetic correspondences between Slavs and Indians (Indo-Aryans) provide insights into their pre-history”, Zbornik Mednarodnega posveta Sledovi evropske preteklosti, Jutro, 2004, str. 43-73.

[47] Sykes B., “Saxons, Vikings, and Celts: The Genetic Roots of Britain and Ireland”. W.W. Norton and Company, New York, 2007.

[48] http://www.ysearch.org/.

[49] Glej op. 5, prav tam.

[50] https://www.yfull.com/tree/I-M423/.

[51] Glej op. 4, prav tam.

[52] Škulj J., “Y-chromosome Frequencies and the Implications on the Theories Relating to the Origin and Settlement of Finno-Ugric, Proto -Hungarian and Slavic Populations”, Zbornik 5.  mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana, 2007, str. 27-42.

[53] Glej op. 33, prav tam.

[54] Glej op. 12, prav tam.

[55] http://www.eupedia.com/europe/Haplogroup_R1a_Y-DNA.shtml in

http://www.eupedia.com/europe/Haplogroup_N1c_Y-DNA.shtml.

[56] Rootsi S. et al., “Phylogeography of Y-Chromosome Haplogroup I Reveals Distinct Domains of Prehistoric Gene Flow in Europe”, Am. J. Hum. Genet., 2004, št.75 (1), str.128-137.

57 Peričić M. et al., “High-Resolution Phylogenetic Analysis of Southeastern Europe Traces Major Episodes of Paternal Gene Flow Among Slavic Populations”, Oxford Journals, Mol. Biol., 2005, št. 22, str. 1964-1975.

 58 Glej op. 21, prav tam.

59 Glej op. 16, prav tam.

60 Glej op. 5, prav tam.

[61] Bratož Rajko, “Med Italijo in Ilirikom”, Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana, 2014, str. 569-582.

[62] Novackova J. et al., “The place of Slovakian paternal diversity in the clinal European landscape”, Annals of Human Biology, 2014, št. 42, str. 511-522.

[63] Glej op. 1, prav tam.

[64] Glej op. 12, prav tam.

[65] Glej op. 18, prav tam.

[66] Glej op. 12, prav tam.

[67] Glej op. 13 in 14, prav tam.

[68] Glej op. 18, prav tam.

[69] Glej op. 23, prav tam.

[70] Fabec T., “Neolitizacija Krasa”, Arheološki vestnik, 2003, št. 54, str. 73-122.

[71] Glej op. 30 in 34, prav tam.

[72] Glej op. 12 in 32, prav tam.

[73] Hellenthal G. et al., “A genetic atlas of human admixture history”, Science, 2014, št. 343, str. 747-751. Tekst v celoti na spletu:  Europe PMC Funders group:https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4209567/.

[74] Busby G.B.J. et al., “The Role of Recent Admixture in Forming the Contemporary  West Eurasian Genomic   Landscape”, Current Biology, 2015, št. 25, str. 1-9.

[75] Glej op. 3, prav tam, str. 572.

[76] Glej op. 3, prav tam, str. 572 in Štih P., “Ob naselitvi Slovanov vse pobito?”, Zbornik Množične smrti na Slovenskem: 29. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, Ljubljana, 1999, letnik 22, št. 1-2, str. 79-93.

[77] Glej op. 3, prav tam, str. 572.

[78] Glej op. 3, prav tam, str. 572.

[79] Glej op. 76, prav tam.

[80] Glej op. 76, prav tam.

[81] Glej op. 76, prav tam in Štih P., Simoniti V., Vodopivec P., “Slovenska zgodovina”, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Sistory, 2008.  Splet: (http://sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:902).

[82] Glej op. 3, prav tam.

[83] Glej op. 3, prav tam.

[84] Glej op. 30, prav tam.

 

Vabilo: prispevajte svoj vzorec za genetsko – rodoslovno razikavo dr. Damjana Glavača

Kdor bi še želel sodelovati v novi znanstveni raziskavi, ga toplo vabim, da odda svoj vzorec na Zavodu za transfuzijo v Ljubljani, kjer naj pove, da gre za genetsko rodoslovno raziskavo dr. Damjana Glavača (profesorja na Medicinski fakulteti)  in naj pusti svoj naslov ali telefonsko številko za nadaljnja navodila.  Tukaj je prijavnica, ki jo izpolnite in nesete s seboj: http://rodoslovje.si/index.php/sl/domov/9-novice/179-odvzem-zbiranje-in-hranjenje-vzorcev-dna-in-krvi

Trenutno je zbranih 62 vzorcev, potrebovali bi jih 100. Trenutno vzorce samo hranijo. Ko bo zbranih dovolj vzorcev, bodo vsakega vprašali ali želi, da njegov vzorec tudi analizirajo ali ne. Če se bo dovolj ljudi odločilo za analizo, ki bo plačljiva, jo bodo tudi izvedli. Analizirali bodo dedne zapise, ki se dedujejo po ženskah (mtDNA). Potrebovali pa bodo tudi vaše rodovnike, vsaj za par generacij nazaj. Za moške in ženske z Goriške regije bi utegnilo biti to zelo zanimivo, saj sva z dr. Zupanom (dr. Glavač je bil njegov mentor) neodvisno drug od drugega odkrila izjemno visok odstotek ženske genetske skupine J1c pri nas. Med 23 – 29%. Če omenim, da so našli najvišji delež  do sedaj pri Beduinih z Arabskega polotoka (25%) in da je evropsko in slovensko povprečje okoli 10% ali malo čez, potem bi z analizo goriške DNK utegnili odkriti še marsikaj, morda tudi to, da smo tukaj po ženski strani v visokem deležu že od neolitika dalje ali pa bi visok delež te skupine lahko pojasnili kako drugače. V prihodnje bi radi raziskali tudi območje Gorjancev, Rezije in Porabja, tako da ste vabljeni tudi vsi, ki imate prednike s teh območij ali tam živite.

Kontakt: Marjeta – 031 799 525, marjetamanfreda@hotmail.com                                      Damjan Glavač: damjan.glavac@mf.uni-lj.si

Poročilo o Y-dna zapisih v Goriški regiji (2014 – 2015)

Avtorica: Marjeta Manfreda Vakar

Prispevek je rezultat raziskovanja y-dna dednih zapisov na področju Goriške regije. Pobudnik raziskave je bil g. Tony Popish, kolega s slovenskimi koreninami, ki živi v ZDA. Pridružil se mu je prijatelj Jim Strutz, tukaj pa potem še jaz. Želeli smo izvedeti,

  1. kako je z razširjenostjo dednih zapisov, ki jih g. Popish povezuje z langobardskimi, na omenjenem območju. Gre za tako imenovano AS13 skupino, znotraj I1 Y-dna haploskupine.
  2. Dopolniti sliko o y-dna haploskupinah na tem območju, še posebej o y-dnk haploskupini I1.

K študiji je pristopilo 59 oseb in od 57-ih smo lahko pridobili tudi rezultate. Od teh 57-ih jih je bilo 51 iz Goriške regije. Genetsko skupino smo uspeli določiti 49 goriškim dednim zapisom. Dve osebi sta bili zelo verjetno rodbinsko povezani, zato smo pri analizi rezultatov upoštevali samo rezultat enega od njiju. Tako smo na koncu imeli 48 dednih zapisov iz Goriške regije za statistično analizo. Rezultate brezplačnega testiranja na 15 označevalcih (kar je bilo neke vrste darilo, saj smo najprej mislili, da bodo v laboratoriju YSEQ v Nemčiji brezplačno analizirali le dva ali tri označevalce) smo dobili že januarja 2015, zavleklo se je pri plačljivih testih pri podjetju Family Tree Dna.

Ponovno se je pokazalo, kako pomemben je za verodostojen rezultat dovolj velik vzorec pa tudi vedenje, kaj želimo raziskovati, kako in kje. Z našo raziskavo smo želeli odkriti genetske sledi moških potomcev Langobardov na Goriškem in povečati vzorec s tega območja, da bi lahko potrdili ali ovrgli tezo o močni zastopanosti genetske skupine I1 v tej regiji. V našem vzorcu 48. dednih zapisov smo identificirali 10,42% te skupine, kar je blizu slovenskega povprečja. Ko pa smo te rezultate prišteli ostalim goriškim v moji osebni bazi, ki jo gradim od leta 2005 dalje, je bil odstotek višji – 15,85%. Do podobnih rezultatov (14,6%)  je prišel dr. Andrej Zupan v svoji doktorski disertaciji Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA. Naši rezultati napeljujejo, da je genetska skupina I1 na Goriškem tretja najpogostejša skupina, medtem ko je v slovenskem povprečju to I2a1b, ki je skupaj z R1a značilna za slovanske narode (R1a v višjih deležih bolj za zahodne in vzhodne, I2a1b pa bolj za južne). Žal nismo našli podskupine I1-AS13, ki jo g. Tony Popish povezuje z Langobardi, kar pa ne pomeni, da morda nismo našli dednega zapisa, ki ga je nosil kakšen »primorski« Langobard, saj so imeli okoli leta nič, ko naj bi zapustili Skandinavijo v sebi tudi že indoevropske gene (predvsem R1a in R1b). Če pogledate na zemljevid in sledite plavim pikam, ki predstavljajo dedne zapise iz I1 skupine, opazite, da so v določenih področjih precej koncentrirani. Morda bi bilo smiselno malo bolj temeljito raziskati ta območja kot tudi območja s povišano koncentracijo skupine R1b, še posebej v bližini arheoloških najdišč, kjer so odkrili langobardske pa morda tudi gotske grobove. Vedeti pa moramo, da je Oglejski patriarh v 13. stoletju v zgornjo Baško grapo  naselil 70 kmetov Iz tirolske Pustriške doline in je lahko vsaj tam zato več I1 skupine. Da bi našli »popkovnico«, bi morali nujno analizirati staro DNA z arheoloških najdišč in jo primerjati z današnjo. Brez tega ne bo šlo. Težko je namreč vedeti, katere specifične dedne zapise iz skupin I1, R1b in R1a so nosili Langobardi.

V spletni bazi yhrd.org  sem primerjala vse I1 dedne zapise iz Goriške regije (teh je trenutno 13) z ostalimi po svetu. Največ enakih ali pa zelo podobnih sem našla v Nemčiji, Nizozemski, Avstriji,  Hrvaški, Norveški in Švici. Trije goriški, ki imajo enak osnovni (samo nekaj označevalcev sem primerjala) haplotip, so iz Granta (dva) in Kreda (en). So izrazito »avstrijski«, vendar pa jih ni tako malo tudi v Nemčiji in na Hrvaškem, kar ni presenetljivo, saj smo bili nekoč s Hrvati skupaj v Avstro-Ogrski. Še prej pa smo Slovenci ali pa predniki Slovencev (o tem se še prerekajo) živeli na velikem območju  sedanje Avstrije. Nemogoče je v tem trenutku reči, kateri dedni zapisi iz skupine I1 pri nas so sledovi migracij iz časa pred 10. stoletjem našega štetja in kateri po tem času. Kako je z deleži ostalih genetskih skupin lahko vidite na zemljevidu. Največ enakih (osnovnih) dednih zapisov  iz R1a skupine sem  v našem (48 ljudi) vzorcu našla pri zahodno  in vzhodno slovanskih narodih, tudi med Slovenci in Srbi, Madžari, včasih med Balti, Afganistanci in podobno, iz I2a1b skupine v Bosni, Hrvaški, Srbiji, Madžarski, Makedoniji, Ukrajini, Belorusiji pa tudi v Romuniji in seveda Sloveniji, iz R1b skupine v Belgiji, Nizozemski, tudi Sloveniji, Portugalski, Danski, kdaj v Španiji, Irski in tako naprej, v E skupini  v Albaniji, Grčiji, Cipru pa tudi v Bosni, Srbiji itd, v J v Italiji in Hrvaški in v L skupini enega v Afganistanu. To so zelo, zelo okvirni rezultati, saj smo imeli na voljo samo nekaj analiziranih STR označevalcev. Potrebovali bi jih veliko več, vsaj 100, skupaj s SNP označevalci. Slednji edino zagotovo lahko določijo genetsko skupino in njene podskupine. V našem primeru smo lahko že s pomočjo izkušenj določili glavne skupine (razen dveh), podskupin pa nismo določali. Redki so se potem odločili za SNP test in tistim, ki so se, smo zelo hvaležni, saj smo le tako z gotovostjo določili tudi podskupino. Eden izmed njih, gospod z Livka, nosi genetsko skupino R1a, znotraj nje pa podskupino R1a-Y2613, ki jo v genetskem svetu smatrajo za nekakšen »genetski odtis« Slovencev (ker jo imamo veliko, imamo pa seveda znotraj  R1a tudi druge!). Njena starost je okrog 2250 let, slovenska R1a-Y2613 pa je morda približno 700 let mlajša. Zagotovo ni nastala v Sloveniji, ampak nekje SV od nas. Ne morem biti bolj konkretna. Morda je ta skupina prišla k nam res šele v srednjem veku ob zadnjem večjem naselitvenem valu od 6. stoletja naprej. Zanimivo bo izvedeti, kateri SNP označevalci so (če so) značilni samo za slovensko R1a-Y2613. Potem bomo vedeli, koliko čas je bil del naših prednikov že na območju današnje Slovenije. Vsaj tako sklepam. Lahko se tudi motim.

Tabela: Delež y-dnk skupin v Goriški regiji in na Primorskem
y-dnk-goriska-in-primorska

Starost  genetskih skupin v letih in možen geografski izvor:

R1a: 17 000 – južna Rusija ali centralna Azija
R1b: 18 000 – bližina Kavkaza, Anatolije  oz. zahodna Azija
I2:     17 000 – Balkan
I2a1b:  7500 – JV Evropa
I2a2:    13 000 – centralna Evropa
I1:     10 000 – Skandinavija ali centralna Evropa
E1b1b: 26 000 – vzhodna Afrika
G2a:  manj kot 12 000 – vzhodna Anatolija (Kavkaz, Zagros … )
J2:    15 000 – 22 000 – Bližnji Vzhod  (severna Mezopotamija)
L:      30 000 – južna Azija ali Irak, Iran

Slika: Prispevek Alenke Ožbot Klančič o tej raziskavi: Kje se skrivajo Langobardi?, Goriška, 14. oktober 2015, št. 10

kje-se-skrivajo-langobardi-dscf5180

 

 

Genetska struktura Slovencev kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA

Avtor: dr. Andrej Zupan
Doktorska disertacija (Biotehniška fakulteta, Ljubljana, 2014)

Iz povzetka:
Medpopulacijska analiza, ki obsega 5928 vzorcev, je razkrila genetsko povezanost slovenskega genetskega nabora z zahodnoslovanskimi populacijami. Homogeni genetski sklad zahodnoslovanskih (predvsem slovaške) in slovenske populacije podaja možnost obstoja skupne predniške populacije v Srednji Evropi in (ali) pomembnega pretoka genov med populacijami. Visoka frekvenca haploskupine J1c (mitohondrijska DNA) pri primorski (severna Primorska) populaciji bi lahko pomenila genetsko sled zgodnje neolitske širitve vzdolž jadranske obale.

http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/podiplomski_studij/dd_zupan_andrej.pdf

Croatian national reference Y-STR haplotype database (2012)

http://www.researchgate.net/publication/221889294_Croatian_national_reference_Y-STR_haplotype_database

Študija Y-DNA naših sosedov na petih lokacijah: severna, centralna, vzhodna, zahodna in južna Hrvaška na skupno 1100 vzorcih (220 iz vsakega območja). V študijo je bila primerjalno vključena tudi slovenska populacija. Croatian national reference Y-STR haplotype database – Mršić in sod. (2012)

Sequence polymorphism of the mitochondrial DNA control region in the Slovenian population

http://www.researchgate.net/publication/5495527_Sequence_polymorphism_of_the_mitochondrial_DNA_control_region_in_the_Slovenian_population

Študija Sequence polymorphism of the mitochondrial DNA control region in the Slovenian population – Zupanič Pajnič in sod. (2003)

Dedne zapise iz študije sva z Darkom Vrečkom vključila tudi v najine raziskave.